Ko je bil pred kratkim v Sloveniji zopet izdan Komunistični manifest, se je spet govorilo o pošasti, ki hodi po Evropi. Kot da to ni bilo dovolj, da se prestraši bogaboječ del javnosti, je brezbožna oblast še dvakrat udarila po svojih podanikih. Prvič z imenovanjem samega Satana na položaj direktorja vladnega urada za verske skupnosti, govorimo seveda o Alešu Guliču, in drugič s predlogom novega družinskega zakonika. Ta, kot vemo, vsebuje tudi izenačitev pravic istospolno usmerjenih z možnostjo posvojitve otrok.

Medtem ko zahteva razumevanje Komunističnega manifesta sposobnost daljše koncentracije, je pri ostalih dveh točkah ta pravzaprav le ovira. Sposobnost koncentracije in razmišljanja bi lahko namreč naposled nič hudega slutečega slehernika pripeljala celo do zaključka, da ni z imenovanjem Guliča in predlogom družinskega zakonika nič narobe. Tega si pa v časih gospodarske krize in stisk delavcev navsezadnje ne smemo privoščiti ter s tem dajati potuhe aktualni vladi.

Poglejmo najprej vzpon Aleša Guliča na mesto vodje urada za verske skupnosti. Njegov predhodnik Drago Čepar je bil ljubljenec kristjanov, kar potrjuje tudi podpora njegovi ponovni kandidaturi s strani Sveta krščanskih cerkva. Navsezadnje je prav Čepar odobril kar pol milijona evrov državnega denarja Srbski pravoslavni cerkvi brez razpisa za gradnjo pastoralnega centra poleg pravoslavne cerkve. Paroh Srbske pravoslavne cerkve, Peran Bošković, menjave Čeparja sicer ni kritiziral, toliko bolj glasna pa je bila katoliška cerkev, ki je označila imenovanje Guliča celo za provokacijo.

Zakaj bi bila menjava direktorja vladnega urada lahko provokacija? Vse se pojasni z idejo, da naj bi bile verske zadeve nekako onkraj dojemanja povprečnega posameznika, četudi izobraženega, in da mora biti direktor pristojnega urada, če citiramo tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference, »pozitivno naravnan do religiozne dimenzije v življenju vsakega posameznika«.

Kaj pomeni termin »pozitivno naravnan«, pa nam pojasni prav Čeparjeva odobritev ogromnih sredstev za verske objekte in dejavnosti. Tako je seveda lažje razumljivo, zakaj je Gulič provokacija, saj ni sam nikoli skrival kritičnosti do ravnanja tako Cerkve do države kot države do Cerkve.

Direktor urada za verske skupnosti je vladni uradnik in njegove naloge so jasno določene. Spremljanje položaja cerkva in drugih verskih skupnosti, obveščanje verskih skupnosti o predpisih, drugih aktih in ukrepih, vodenje postopka za registracijo cerkva in verskih skupnosti, izdajanje raznih potrdil in tako dalje. Precej suhoparno vse do točke sedem, kjer piše, da izvaja izplačila in potrebne proračunske načrtovalne dejavnosti za izplačevanje namenske državne finančne pomoči ter vodi postopek odločanja. Ob besedi izplačilo pa se zatresejo roke še tako poduhovljenemu posamezniku.

V ustavi zapisana ločitev Cerkve od države je precej neprijetna stvar, če se jo začne prakticirati zares. Še posebej, če dodamo, kaj so zapisali slovenski škofje v odzivu na Guličevo imenovanje. Želijo si namreč, da bi sodelovanje potekalo v duhu, citiramo, »okrepljenega sodelovanja in nadaljevanja prenosa opravljanja javnih služb na civilno družbo predvsem na področju sociale, kulture in šolstva«. Mmmm, šolstvo, še ena beseda, ob kateri se škofom zatresejo roke in pocedi slina.

Vlada pa se še kar ni ustavila z zastraševanjem zdravega dela javnosti. Predstavila je predlog novega družinskega zakonika, ki predvideva pravno izenačitev homoseksualcev z ostalim delom populacije tudi na področju porok in posvojitev otrok. Argumenta - če jih zavoljo heca tako poimenujemo - kritikov sta dva.

Prvi je znan. To naj ne bi bilo naravno. S tem, ko ponavljajo iste nebuloze v nedogled vsaj olajšajo delo vladi pri implementaciji tega zakonika. V razpravo se enostavno ne sme spuščati. Argument o naravnosti je relevanten prav toliko kot Muca Copatarica v sodobni geopolitiki. Torej - ne prav dosti. Posvojitev otrok s strani homoseksualcev torej ni naravna, letenje z letalom in gensko spremenjeni organizmi pa so na drugi strani predvideni že v Bibliji.

Druga kritika tega dela predloga novega zakonika pa tudi ni inovacija. Načelo divide et impera, v praksi revež proti revežu, je jasno vidno v izjavah populističnih konservativcev, češ, zakaj vlada ureja to vprašanje, ko pa delavci v Gorenju in Muri nimajo za jesti. Prozoren poizkus, ki pa se očitno obrestuje, saj je po nekaterih anketah precejšnja večina proti omenjenim novostim na področju pravic istospolne skupnosti.

Kritike se nadaljujejo tudi pod pretvezo ščitenja pravic otrok. Ti naj bi bili travmatizirani zaradi diskriminacije s strani okolja zaradi dveh očetov ali dveh mater. Torej, rešitev po njihovem je ugajanje diskriminatorjem in ne širjenje pravic diskriminiranim. Podobno kot da bi revnim prepovedali razmnoževanje, saj bodo otroci diskriminirani, ker ne bodo mogli imeti vsega tega, kar imajo njihovi vrstniki. Takšnih primerjav bi lahko v sodobni družbi našteli ničkoliko.

Isti akterji, ki sedaj skrbijo za pravice otrok ter častijo krščansko ljubezen in družino, so tisti, ki so pred leti klicali k linču in rezanju pedofilov. Tudi takrat bojda zavoljo otrok in nikakor zaradi lastne agresivnosti ter objestnosti. Morda bi pa vse te probleme rešili z dodatnim členom v novem zakoniku: prepovedano sklicevanje na ljubezen do otrok.