V luči dogajanja v Kataloniji bomo danes komentirali policijsko nasilje. Ob verigi časopisnih člankov in komentarjev na socialnih omrežjih na to temo je ljudem naenkrat mar za soljudi, kljub temu da o politični situaciji ne vedo ničesar.

Pa se vprašajmo, zakaj ob policijskem nasilju vedno prihaja do ogromnega števila objav na socialnih omrežjih. Kljub obstoju policije se ljudje sami disciplinirajo in držijo norm, ki jih narekuje zakon. Zaradi samodiscipliniranja je večja sila nepotrebna, nadziramo se sami. Ravno zato je toliko hujši šok, ko v mirni družbi pride do nasilja, še posebej s strani policije ali vojske, ki naj bi imeli vlogo, da nas varujejo, ne ogrožajo.

Ob vsakokratnem policijskem nasilju se po medijih razširi poplava novic o tem grozovitem dejanju, na socialnih omrežjih pa se pojavijo sočutja polne objave. Naenkrat smo vsi starejša gospa, ki je želela voliti, a jo je policija udarila v obraz. Na ta način so socialna omrežja delovala ob policijskem nasilju na voliščih v Kataloniji, 1. oktobra letos. Internet so preplavile slike in posnetki policijskega nasilja. Ravno slikovni material, posnetki, v ljudeh zbudijo močna čustva, ne le strahu, temveč predvsem zgroženosti in jeze. Kar je tudi razlog za množično deljenje tovrstnih vsebin, poleg zavedanja, da se lahko v podobnem položaju znajdejo sami. Strah zbujajoča misel sedečih pred ekrani je zagotovo ta, da bi bile med opravljanjem njihove državljanske dolžnosti kršene njihove pravice in omejena njihova svoboda.

Po drugi strani težko zasledimo poročanje o nasilju nad ženskami, kljub temu, da je tej vrsti nasilja in zlorab izpostavljenih več ljudi kot policijskemu nasilju.

Na socialnih omrežjih občasno lahko zasledimo hashtag trende, ki naj bi pomagali ozaveščati o nasilju nad ženskami. A njihova precejšnja pomanjkljivost je, da zelo hitro potonejo v pozabo. Kot primere pozabljenih hashtagov, ki so krasili objave s sporočilom o nasilju nad ženskami in njihovem opolnomočenju, lahko navedemo: #HeforShe, #shoutyourabortion, #yesallwomen, #QuestionsforMen, #illridewithyou in #WhenIwas. Zanimivo se je vprašati, koliko naštetih hashtagov in njihovih pomenov je širši javnosti znanih.

Pred nekaj dnevi se je na socialnih omrežjih pojavil hashtag, ki opozarja na spolno nadlegovane ženske: #metoo. Zanimivo je, da je ta hashtag nastal pred približno desetimi leti in je njegovo viralnost šele pred nekaj dnevi povzročilo razkritje nasilneža in spolnega predatorja Harveyja Weinsteina. Čeprav tovrstne objave nimajo ravno dolge življenjske dobe, so pomembne, saj spodbudijo komercialne medije k pisanju o tovrstni problematiki. Mediji se brez vpliva socialnih omrežij redko odločijo pisati o tematiki nasilja nad ženskami.

Tako spolno kot tudi fizično nasilje nad ženskami je na nek način tabuizirano. Je tematika, o kateri se ne govori preveč in je komercialni mediji ter socialna omrežja tudi ne problematizirajo. Morda opozarjanje na nasilje nad ženskami mesta na spletu ne najde zaradi premalo slikovnosti in spektakularnosti, ki jo lahko zasledimo ob policijskem nasilju. Ljudje se brez slikovnega prikaza brutalnosti težje vživijo. Še pomembnejši razlog tiči v patriarhalnosti družbe, ki poudarja podrejenost ženske moškemu in tako si neubogljiva ženska nasilje zasluži.

Prav tako se zaradi patriarhalne ureditve težko problematizira spolno nasilje. Zaradi pogoste objektivizacije ženskega telesa nasilje nad ženskami mnogokrat ni pojmovano kot nasilje, temveč kot splošno sprejeto dejanje, ki mu ne sledi nujno graja. In to kljub temu, da ženske zaradi fizičnega in spolnega nasilja trpijo. Veliko prej vidimo, da so pravice kratene ljudem, ki jih na volišču napade policija.