V tem tednu Svetovna zdravstvena organizacija zaseda na svojem 72. Svetovnem zdravstvenem zboru. Med drugim bodo države glasovale o uradni potrditvi enajste revizije mednarodne klasifikacije bolezni oziroma ICD in jo najverjetneje potrdile. Ključni spremembi, ki ju ta prinaša, sta umestitev zasvojenosti s spolnostjo in računalniškimi igrami na seznam duševnih motenj. Če bo revizija potrjena, bodo države o novih dveh oblikah patologij začele zbirati statistične podatke, izvajati zdravljenja in podobno.

O ukrepu se sicer govori že dlje časa, vsaj od lanskega leta, ko je bila opravljena revizija. Njegovi nasprotniki so predvsem dvomili, ali je mogoče pri teh oblikah kompulzivnega vedenja res govoriti o zasvojenosti, primerljivi z zasvojenostjo z drogami ali alkoholom. Seveda samo velika pogostost igranja računalniških iger in seksanja še ne pomeni nujno zasvojenosti. Natančna definicija novih dveh patologij zato zajema ključne sindrome: o obeh zasvojenostih govorimo, ko posameznik zaradi njiju začne zanemarjati svoje zdravje, obveznosti in druge dejavnosti, ko obnašanje, ki ga ne more več nadzorovati, traja dlje časa in vpliva na posameznikovo zmožnost delovanja v šoli, na delu in s prijatelji ali družino. Skratka, ko so načete vse lastnosti klenega, odgovornega državljana oziroma predvsem delavca.

Naj nas ne začudi, da je definicija duševne motnje vezana predvsem na zmožnost vodenja ‘normalnega’ življenjskega stila po principu šola - služba - družina. Patologija je pač vedno definirana v odnosu do ‘normalnosti’. Medtem ko je vzpostavljanje normalnosti in patološkosti skozi seksualnost že za dve stoletji nazaj opisal Foucault, ima tokratna definicija še nekatere specifike ali vsaj večje poudarke današnjega časa: poudarjena nezmožnost nadzorovanja svojih impulzov in s tem dejstvo, da svojega življenja bolnik nima več v svojih rokah, vse preveč spominja na odklon od neoliberalne norme individuuma, odgovornega za svoje življenje. Z drugimi besedami, nezmožnost odgovornosti nad svojim življenjem je patologizirana.

S tem ne mislim zmanjševati problemov novodefiniranih odvisnikov. Nasprotno, gotovo se jih veliko s svojo obsesijo počuti slabo. A saj biopolitika ravno praviloma deluje kot dobra in prijazna. Prej bi poudarila, da slabo počutje ali, morda nestrokovno imenovano, depresija, o kateri poročajo številni odvisniki od seksa ali iger, ne izhaja iz obsesivnega seksa ali iger samih, temveč iz zavedanja o svoji nekoristnosti, neproduktivnosti, zavrženosti, torej iz moralnega občutka sramu in krivde. Ta pa je vselej zgodovinsko in družbeno pogojen.

Zanimivo je, da sta pretirana spolna sla ali pretirano igranje iger v zgodovini pogosto prikazana kot nesprejemljiva in vredna obsojanja, pa vendar se spremljajoči diskurzi o njiju spreminjajo. S sledečim površnim zgodovinskim prikazom ne želimo iskati zgodovinske kontinuitete idej ali zanikati specifičnih logik mentalitet vsakokratnih zgodovinskih družb. A za razdelavo slednje v tem komentarju žal ni prostora, zato naj le površno očrtamo kratek zgodovinski pregled. Že antični viri so denimo kristjanom in judom pripisovali velik libido in s tem potrjevali njihovo nečastnost in manjvrednost. Takšne ideje so se v nekoliko spremenjeni obliki prenesle v srednji vek, ko je krščansko obarvan diskurz podobno opisoval jude in muslimane, pri čemer je poudarjal grešnost. Obenem so bile nekatere igre, predvsem kvartanje, splošno sprejete za hudičevo delo.

Z vzponom meščanstva in meščanske morale se je seksualnost začelo temeljiteje preučevati, oblikovati norme in definirati patologije, a psevdoznanstveni diskurz se je pogosto mešal z moralističnim. Obenem so meščani svoje želje premeščali v orientalistične predstave o haremih ali seksualni svobodi plemenitih divjakov. Zmožnost nadzorovanja svoje seksualnosti je postala predpogoj identitete liberalnega meščana, kmalu pa se je takšna miselnost prenesla tudi na delavce. V 20. stoletju je še posebej evropski ordoliberalizem poudarjal delavčevo moralo, ki ga spodbuja k aktivnemu iskanju zaposlitve, mu vliva delovno etiko in s katero si oblikuje samostojno in odgovorno življenje. Medtem ko se je do sedaj na zasvojence s spolnostjo in računalniškimi igrami gledalo deloma z vidika morale in vsaj deloma kot na žrtve socialnih okoliščin, kot so družinske težave, revščina, neperspektivnost in podobno, se z uvrstitvijo med duševne motnje takšen diskurz umika strogo medicinskemu, ki pa, kot smo poskušali pokazati, skozi svojo normativno definicijo ni nič manj podvržen logiki meščanske morale. Pri tem ne gre za osamljen primer: analogijo lahko iščemo denimo v dojemanju mater detomorilk. Medtem ko so skozi 19. stoletje nanje predvsem gledali kot na žrtve socialnih razmer, torej revščine in moralnega obsojanja okolice, so jih proti koncu stoletja vse bolj obravnavali psihopatologizirano. To je sovpadlo s širjenjem meščanskega sentimentalnega pojmovanja družine in materinstva - umsko zdrava mati naj bi bila pač nesposobna ubiti lastnega otroka. Pri tem pa je očitno, da je patologizacija zgolj sledila določeni meščanski morali.

Pričujoči komentar naj sklenemo z besedami von Trierjeve nimfomanke Joe, namenjene vodji skupine za pomoč spolnim odvisnicam.

Odlomek