Iskanje sovražnika za policijo

Iskanje sovražnika za policijo

Mnenje, kolumna ali komentar
3. 11. 2015 - 16.00

Poslušalke in poslušalci, v zadnjih desetih dneh smo lahko spremljali odzive na pobudo za referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi. Oglasili so se vsi; od nosilcev državne oblasti do trolovskih in nestrpnih komentatorjev na družabnih omrežjih. Najbolj ironične so obtožbe o histeričnosti. Cinični protagonisti režima nam podtikajo konspirološkost in govorjenje o državnem udaru vojske. Ironično, skorajda groteskno je dejstvo, da nam histeričnost očitajo ravno tisti, ki ravnajo najbolj histerično. Podkrepljeni z diskurzom o varnosti in optiko, skozi katero so begunci varnostna grožnja, namreč sprejemajo nepremišljene ukrepe.

Radio Študent je tako postal državni sovražnik številka ena - za državljane, za vojake in za policijo. Oziroma vsaj tako bi si želela vlada. Slednja mora namreč krivdo za slabe delovne pogoje v policiji prevaliti na nekoga. Kaj je seveda bolj prikladno kot mantra: “Radio Študent ne pusti, da bi vojska bolj pomagala že tako obremenjeni policiji.”

V resnici so problemi globlji. Policija deluje z neprimerno in dotrajano opremo, velikim mankom kadrov in prenizkimi plačami. Namesto da bi policijsko patruljo, kot določajo relevantni predpisi, sestavljala dva policista, jo tako ponavadi sestavlja en sam policist - kar pa še naknadno povečuje ogroženost in izpostavljenost policista.

Policistom je med in mleko obljubljala še skorajda vsaka vlada. Podpisani, a ne spoštovani so bili dogovori leta 2010, 2012 in 2013. Z zadnjim sporazumom je bilo predvideno, da se bodo plače policistov primerljivo določile leto za tem, ko bo gospodarska rast 2,2 odstotna - to pomeni, da bi morale zaveze biti izpolnjene 1. januarja 2016. Po dogovorih bi se policijske plače morale dvigniti za slabih 30 odstotkov, kar pa je skorajda nemogoče glede na to, da se vlada s policijo skorajda ne pogovarja, pripravljenih sprememb plač pa še ni na vidiku.

Namesto izpolnitve zahtev, ki bi policistom nudili boljše delavne pogoje, poštenega izplačevanja nadur, nadomestitve kadrovskega manka in spremembe pogleda na situacijo z begunci, ki bi prinesel tudi reorganizacijo tam prisotnih državnih aparatov, pa vlada uporablja razne pomiritvene taktike.

Med tovrstne ukrepe pa se uvršča tudi letos spomladi pripravljen predlog Ministrstva za notranje zadeve, ki predvideva ponovno uvedbo električnih paralizatorjev, o katerem smo že poročali. Obrazložitev predloga je bila slaba, umanjkala je dobra analiza. Predlog je sprožil tudi številne pomisleke in negodovanja stroke ter civilne sfere. Posebej problematični so bili pogoji, kdaj sme biti električni paralizator sploh uporabljen.

 

Tudi na novo dodani 37. a člen Zakona o obrambi lahko razumemo kot pomiritev policije. Seveda ob tem težko rečemo, da je to edini namen rokohitrske spremembe Zakona o obrambi. Očitno pa je, da vlada lahko s tem, ko v obravnavo vloži spremembo zakona, legitimno zagovarja stališče, da aktivno rešuje vsevrstno problematiko. Nenadne in drastične spremembe imajo pomirjujoč učinek na prestrašen narod, ki bi v prepričanju, da bodo begunci kradli službe, najrajši zgradil zid po vzoru Izraela. Pri tem so seveda morebitne dolgoročne posledice zanemarljive ozrioma irelevantne.

Situacijo seveda priznava tudi vlada. Državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Boštjan Šefic je v oddaji Tarča priznal, da se problemi v policiji pojavljajo predvsem zaradi varčevalne politike. Kritika bi bila seveda popolnoma legitimna, če ne bi vlada sama še vedno propagirala tovrstne politike na vseh področjih.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness