Žive naj vsi narodi, razen Madžarov,

ki hrepene dočakat dan,

da koder sonce hodi,

prepir iz sveta bo pregnan,

da rojak, razen madžarske narodne manjšine, prost bo vsak

ne vrag, le sosed bo mejak, če ni Madžar.

Še 61 dni in sprejeli bomo nov Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije. 

Predvolilni oglas katere koli izmed strank, združenih v Koalicijo ustavnega loka, ali katerega drugega antijanšističnega političnega gibanja je seveda izmišljen, a ne odstopa veliko od dandanašnje protivladne retorike. Zaostritev madžarofobije na levoliberalnem delu slovenskega političnega prostora sta povzročila koalicijsko-opozicijsko preigravanje lastništva Sava hotelov, ki jih bo, kot kaže, po dokapitalizaciji naposled prevzel Slovenski državni holding, ter zmenek madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana s prvim med slovenskimi demokrati Janezom Janšo v Lendavi.

»Bo Vlada Republike Slovenije končno ukrepala?« se je nekega dne retorično vprašal prekmurski poslanec iz vrst Socialnih demokratov Dejan Židan in nadaljeval z zaskrbljenostjo zaradi plakata, ki vabi na današnjo gledališko predstavo v organizaciji Zavoda za kulturo madžarske narodnosti v Lendavi. Citiramo: »Skoraj dnevno dobivam pisma in fotografije z dvojezičnega področja, ki kažejo na sume kršitev uporabe slovenščine. Tokrat plakat na oglasnem stebru pri blagovnici v Lendavi. Madžarski zapisi, slovenski le delno, in še to sramežljivo majhni.« Konec navedka.

Cilj protimadžarske demagogije torej ni le nasprotovanje vdoru madžarskega kapitala v nacionalno bogastvo Republike Slovenije, kar koli naj bi že to pomenilo, temveč predstavlja tudi prvovrstno demonizacijo madžarske narodnosti v Sloveniji, kar antijanšistom zavidajo celo janšisti. Prvi mož dezinformacijskega programa trobila Slovenske demokratske stranke Nova24TV, Luka Svetina, denimo ugotavlja, citiramo: »To hejtanje Madžarov je prestopilo vse meje dobrega okusa. Ste se kdaj vprašali, kako se ob takšni retoriki počutijo v Sloveniji živeči Madžari?« 

Ravno ko pomislimo, da bi se v nečem lahko strinjali z janšisti, nam isti olajšajo načelno dušo in razblinijo pomisleke o sorodnih pogledih na svet s svojim »ampak«. »Ampak ko Srbi kupujejo slovenska podjetja, je pa vse v redu, ne?« se po navadi glasi obramba vlade Janeza Janše, ko je govor o vstopanju kapitala iz Madžarske v slovensko gospodarstvo. Takšna obramba seveda ne služi le opozarjanju na škodljivost kapitala iz Srbije, temveč tudi demagoškemu zaznamovanju priseljencev iz Srbije in preostalih delov nekdanje skupne države v Sloveniji. 

A to je prozorna praksa nacionalističnih politikov in njihovih privržencev. Veliko močnejšo vlogo v fetišizaciji ideologije igra priznavanje nacionalne identitete kapitalu. Z besedami ministra za gospodarstvo, ki je po svoji funkciji bolj minister za turistične bisere, Zdravka Počivalška: »Dejstvo je, da smo s tujimi neposrednimi investicijami rastli. Nesprejemljivo je, da demoniziramo en kapital, da govorimo o ogrskih salamah. To je neresno. Naše gospodarstvo je sistem, ki tej državi omogoča, da deluje.« 

Kapital je namreč vedno v funkciji izkoriščanja delavcev, ne glede na to, kako se ti nacionalno opredeljujejo, saj mora vedno zasledovati tržne dobičke. Torej mora delovati proti fantazmičnim nacionalnim interesom, kadar tako zahtevajo tržne razmere, čeprav gre za slovenski kapital. Tako ne more uveljaviti pravice do samoodločbe naroda in, jasno, nima nacionalne identitete, iz česar sledi, da niti ne more delovati v interesu naroda, kar koli naj bi to pomenilo. 

Vzbujanje strahu pred madžarskim kapitalom, podkrepljeno z vzbujanjem strahu pred Madžari kot narodnostno skupnostjo, ki ga izvajajo nasprotniki vladnega povezovanja z gospodarstvom na Madžarskem, služi predvsem zakrivanju resnične nevarnosti za slovensko javno gospodarstvo – privatizacije. Pri tem pa ne sodelujejo le janšisti in liberalni antijanšisti, temveč tudi stranka, ki se rada hvali z zavzemanjem za interese delavstva. Toda z madžarofobijo ne more presenetiti niti Levica – spomnimo se na zapis nekdanje strankarske predstavnice, a še vedno članice poslanske skupine Levica, Violete Tomić, ki jo je stranka posredno izključila zaradi proticepilskih nagnjenj, in ne zaradi rasističnega pojmovanja nacionalnih identitet, citiramo: »Sram me je za Poljake, ki imajo očitno v svojem nacionalnem karakterju genocid.« 

Da bi pomirili še liberalni del občinstva Radia Študent, moramo za konec ugotoviti, da madžarofobija zamegljuje še eno realpolitično razsežnost, kar koristi predvsem relativizaciji političnih programov, skladni z mantro »Vsi so isti«. Vsi Madžari so orbanisti ravno toliko, kolikor so vsi Slovenci janšisti.