Pretekli konec tedna smo lahko ponovno spremljali, kako povsem presenečeni volivci levih in liberalnih političnih strank spremljajo volilni poraz svojih izbrancev. Enake prizore smo lahko v zadnjih letih doživeli po marsikaterem političnem izboru, na primer pred dobrimi tremi leti ob izvolitvi trenutnega ameriškega predsednika Donalda Trumpa ali pa ob njegovih reinkarnacijah v obliki “brazilskega Trumpa” Jaira Bolsonara in “filipinskega Trumpa” Rodriga Duterteja. Porazom po začetnem šoku in izlivu negativnih čustev na družbenih omrežjih sledijo dolgovezne analize o razlogih za poraz in razprave o potrebnih političnih spremembah v lastnem gibanju.

Na grobo lahko razpravljalce v teh posttravmatskih diskusijah razdelimo v tri skupine. Prvi, najbolj ideološko goreči tabor trdi, da sta glavna krivca za neuspeh razvodenitev prvotnega sporočila kandidata in njegova oddaljitev od osnovnih idej politične stranke, ki jo predstavlja. Tem objokovalcem ideološke čistosti nasprotujejo politični pragmatiki, ki poudarjajo, da radikalne politične stranke, ki ne nagovorijo politične sredine, v kateri naj bi prebivala večina volivcev, praktično nikoli ne pridejo na oblast. Čez to prepiranje ideoloških čistunov in pragmatikov pa svoj glas povzdiguje še tretja žalovalna skupina, skupina prevaranih. Ti namreč trdijo, da so njihovi kandidati v resnici zmagali na volitvah, nato pa so jih s prevaro ali sistemskimi ovirami oropali zasluženih političnih funkcij. 

Glede na glavno vsebinsko točko razmišljanja, ki sledi v nadaljevanju, bi bilo izjemno ironično trditi, da ima katera izmed teh treh skupin pravi odgovor za politični uspeh svojih strank. Če želimo ostati nezmotljivi in hkrati tudi postati povsem nevsebinski, bi lahko enostavno zaključili z ugotovitvijo, da so resnični razlogi za politični neuspeh verjetno nekakšna mešanica pomislekov vseh treh omenjenih skupin, a to ni namen tega pisanja. Razdor in razkol v gibanjih, ki izgubljajo volitve, nam namreč ponudita še četrto možno razlago za njihov neuspeh.

Ključna lastnost teh razprav o razlogih za poraz je neverjetna zmeda, ki jih spremlja. Ta pa seveda ne nastane kar naenkrat, po političnem porazu, ampak je pogosto odraz politične razklanosti, ki je gibanje pestila že pred volitvami, čeprav se ta po porazu še jasneje manifestira zaradi opogumljanja prej zatrtih taborov znotraj političnih strank. Ta razdvojenost nato negativno vpliva še na eno izmed ključnih lastnosti dobrega političnega programa, enostavnost njegovega sporočila.

Dejstvo je, da populistične desničarske stranke javno podporo in posledično glasove na volitvah pridobivajo s šokantno preprostimi sporočili. Ta pogosto ne segajo dosti dlje od privlačnih enostavčnih povedi ali sloganov, ki predstavljajo veliko večino političnega programa teh strank. Pri tem je ključno razumeti, da “Get Brexit done” ali pa “Build the wall” niso kompleksne politične ideje, ki so jih vešči strankarski demagogi pretvorili v simpatične slogane. Glavna politična vrednost Trumpovega zidu ni, da mu je uspelo zapleten sistem novih zakonov za priseljevanje v ZDA opisati z enim stavkom. Glavna politična vrednost njegovega zidu je v tem, da te zapletenosti sploh ni, obstaja le zid. Ne gre le za preprostost političnega sporočila, ampak predvsem za politično sporočilo preprostosti.

Ideološko razklana in politično razdrobljena opozicija je brez te sporočilne preprostosti vedno v defenzivni politični situaciji. K temu gotovo prispeva tudi medijski format sodobnih političnih kampanj, ki favorizira kratka in enostavna politična sporočila, a to ne more biti edini razlog za ta deficit preprostosti političnih kampanj levo usmerjenih strank. Enostavnost razumevanja in sporočanja je namreč do določene mere zasidrana v človeški naravi. Ljudje smo evolucijsko nagnjeni k iskanju vzorcev in poenostavljanju kompleksnih problemov in nalog. Hkrati je ljudi težko kriviti za takšen pristop do političnega dogajanja. Povprečnemu človeku se še nikoli ni bilo treba ukvarjati s tako kompleksnim svetom, ki od njega zahteva takšno količino razmišljanja, kot danes.

Tudi tisti med nami, ki se največ posvečamo političnemu dogajanju, smo krivi posploševanja, apliciranja zgodovinskih vzorcev na sodobne probleme in poenostavljanja. Tukaj je treba poudariti, da se ne smemo ujeti v isto politično zanko, v katero se je pred volitvami leta 2016 ujela Hillary Clinton s svojo izjavo o “nagnusnežih”. Ko govorimo o potrebi po enostavnosti političnega sporočila, ne govorimo o neizobraženih preprostežih, ampak o celotnem volilnem telesu, ki krvavo potrebuje pomoč pri spopadanju z zapletenostjo sodobne politične realnosti. Sploh podporniki levo usmerjenih političnih strank se radi predstavljajo kot pripadniki intelektualnih elit in zaničujoče gledajo na preostalo politično neizobraženo prebivalstvo. Pri tem se ne zavedajo, da sami podlegajo enako simplistični politični demagogiji, ki enostavno uporablja nekoliko bolj kompleksno besedišče.

Ključno je poudariti, da enostavno in lahko razumljivo politično sporočilo ni nujno odraz brezvsebinskega in praznega političnega gibanja. V preteklosti so mnoga gibanja z izjemno močno ideološko in teoretsko podlago uspela predstaviti hkrati enostavno razumljivo, a bogato politično sporočilo. Takšno politično sporočilo tudi ne zahteva absolutne notranje enotnosti gibanja. Zahteva pa enostost glede glavnega in najpomembnejšega političnega sporočila, o katerem pa se omenjene poražene politične stranke in gibanja niso mogli zediniti. Ko govorimo o preprostosti in jasnosti sporočila, ne mislimo istih političnih kompromisov, ki jih zahteva tabor političnih pragmatikov, ki smo jih omenili na začetku. Vsebine političnega sporočila ni treba spreminjati in prilagajati, treba jo je le znati razumljivo predstaviti ljudem, kar pa omenjenim poraženim strankam ni uspelo. 

Če torej ostanemo zvesti lastnemu pisanju in napisano strnemo v preprosto in jedrnato sporočilo lahko ugotovimo, da imajo vsa uspešna politična gibanja kljub notranjim razdelitvam in kompleksni teoretski ter ideološki zasnovi jasno in lahko prepoznavno politično sporočilo. Pomanjkanje takšnega sporočila je kljub boljšim političnim programom eden od glavnih razlogov za volilne in referendumske poraze levo usmerjenih in liberalnih političnih gibanj zadnjih dvajsetih let.