Prebrodili smo še ene državnozborske volitve, sedme po vrsti v dvajsetletni moderni zgodovini države, ki tako rada menja svoje oblastnike. Za novega vodjo je po mnenju slovenskega ljudstva očitno najbolj primerna sveža politična igralka na sceni, Stranka Mira Cerarja. Politična združba, ki se je v boj za glasove podala brez izdelanega konkretnega programa, je svoj edini adut stavila na pravičniško podobo njenega predsednika in nosilca imena stranke, Mira Cerarja. Ravno ta portret moralnega neoporečnika (link), ki se prav svetniško izogiba vsakršnim ideološkim konfrontacijam, ponuja zanimiv material za branje zadnjih volitev.

Če si vzamemo trenutek in poprimemo v roke kakšen kos tiskovine, ki jih je ta poštenjaška stranka plasirala v javnost za časa predvolilne kampanje, lahko že po nekaj prebranih stavkih izvemo, kako definirajo svoje politične cilje. Kot glavna vodila svojega političnega udejstvovanja stranka v svojem programu našteva pravno državo, inovativnost, trajnostni razvoj, družbeno odgovornost in človeško dostojanstvo. Na površen pogled strašno lepi in pošteni pojmi, pod katere bi se lahko podpisal vsak povprečen volivec. Vendar so ideali, ki jih stranka tako veselo izpostavlja, tako zelo splošni, da so podobno kot stranka sama, povsem vsebinsko prazni. Vendar pa zgleda, da s tako plehko retoriko na način »smo za več pravne države in več politične kulture« uspeva stranki, da dosega zavidljive rezultate. Izid takšnega leporečenja je namreč politični diskurz, ki svoje privržence rekrutira v nekem navideznem neideološkem in nekonfliktnem prostoru, saj računa ravno na tiste ničte ideologije, ki so znotraj družbe povsem splošne, a brez svojega označevalnega gospodarja ostajajo vsebinsko izpraznjene.

Takšna varljiva nadideološka pozicija njenemu najvidnejšemu članu Cerarju omogoča, da zasede posebno pozicijo novega moralnega gospodarja, potem ko so se ostali liki slovenske politike izpeli. Takšno osladna moralna drža mu dovoljuje, da nastopa kot avtoriteta široki množici. V političnem diskurzu, ki pa vztrajno zavrača vsakršno klasično orientacijo znotraj političnega polja, lahko stranka in z njo njen predsednik navidezno presegata konfliktne odnose znotraj mnogoterih ideologij, ki prežemajo družbo. Cerar lahko tako zasede mesto moralnega vodje, ki se ne obremenjuje s tem, kaj je levo ali desno, ampak si lasti tisto pravo vednost, ki na koncu določi, kaj je prav. Njegova vloga je vloga novega Jezusa, ki zanemarja ostale farizeje, ki se pričkajo o sveti resnici v judovskem templju, on je namreč tisti, ki se ne obremenjuje s tuzemskim, ampak pozna tisto kvazi sveto. Nastopil je čas novega mesije, ki nam bo naložil univerzalne resnice.

Pridigar Cerar je lahko s svojo pravniško držo nastopil kot nekdo, ki se mu politika upira. Njegovo politično udejstvovanje se prikazuje kot nesebično delo, takšno je namreč edino delo, ki lahko pritiče pravemu reformatorju. Vse storjeno je namenjeno nam, pohlevnim državljanom. Kot avtoriteta, vodja Cerar ne nastopa kot običajna politična osebnost, ampak prej kot anti politik, ki ga umazana politična igra ne zanima. Tu je, da reformira, da Sloveniji spet pokaže pravo pot, da kaznuje lene in nagradi pridne in sodi tistim, ki jim je treba soditi. In na koncu dneva bomo lahko le imeli prvo pravno državo …

Takšna anti politika, prazna reformatorska drža ima svoje drugo ime. Cerar na politično prizorišče ne stopa kot politik, ampak kot tehnokrat. S svojo skupino pravnih strokovnjakov je nastopil, da preseže dvestoletni zgodovinski boj levice in desnice s svojo plamenico večnih resnic. Vendar takšna »ne levo ne desno« pozicija prinaša svojo nevarnost. Če se neka stranka le uspe orientirati v političnem prostoru in se označi za levo ali desno, obenem prizna, da obstaja nasprotni pol in drugačna resnica. Sredinska drža Stranke Mira Cerarja s svojim političnim diskurzom vrednot lažno pretendira na univerzalno in v takšni poziciji izgubi zavest o lastni ideološki zamejenosti.

Sredinski politični diskurz, ki je v moderni politiki vse bolj prisoten, zase vztrajno zahteva zase neideološkost in s tem, ko teži k preseganju razlik, odvzema prostor alternativni politični imaginaciji. Vendar te sredinske stranke, ki trosijo prazne puhlice naivnemu ljudstvu, slej kot prej čakajo konkretni ukrepi, ki se že v mehki obliki razkrivajo v njihovih praznih programih in so odsev politik, ki jih uveljavlja tehnokratska vladavina Evropske komisije. Takrat bo pomembno njihovo delo spoznati ne kot objektivno danost, ampak kot nekaj, kar po nuji ostaja lahko le ideološko motivirano. Spoznanje o tej elementarni partikularnosti politike lahko šele pomeni možnosti novih alternativnih oblik politične organizacije.