Izjava

Slišali ste izjavo avstralskega milijonarja Tima Gurnerja  z novinarske konference avstralskega nepremičninskega vrha, na kateri je povedal, da si želi povečanja brezposelnosti za štirideset do petdeset odstotkov. Zakaj? Da se bodo delavci, ki so se po pandemiji preveč razvadili, ponovno naučili, kje je njihovo mesto. Izjava je hitro postala viralna in zasluženo naletela na same negativne odzive. Ne samo da bi morali z lupo iskati odobravajoče komentarje na družbenih omrežjih, celo desni poslanci avstralskega parlamenta so bili zgroženi.

Napačno pa je to razumeti kot osebni škandal enega milijonarja. Kar je povedal Gurner, ni samo njegovo mnenje. Kot je že sam izpostavil, o tem razmišljajo vlade. In da je Gurner samo nespametno iskren glede tega, kar si misli večina iz njegovega razreda, potrjujejo tudi interne komunikacije bank in podjetij, ki so prišle v javnost. Lani na primer je ameriški The Intercept objavil dokument iz Bank of America, ki izraža upanje, da bo recesija, nastala po dvigu obrestnih mer, zmanjšala število delovnih mest in povečala brezposelnost. Razlog za upanje na večjo brezposelnost je bil, da se bo tako pogajalska moč delavcev zmanjšala, z njo pa tudi pritisk po višanju plač. Tako bi omejili inflacijo. Nad tem, da bo recesija vrnila pogajalsko moč šefom, se je naslajala tudi kolumna Wall Street Journala. Desni politiki so bili nad izjavo Gurnerja zgroženi samo zaradi načina izražanja, ne zaradi vsebine.

Tudi v Sloveniji so predstavniki gospodarstva stokali nad visoko stopnjo zaposlenosti po kovidnih zaprtjih leta 2021. Tibor Šimonka, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije, se je nad nizko brezposelnostjo pritoževal, češ da vodi do slabše motiviranosti zaposlenih za delo. Direktorica celjske območne enote zavoda za zaposlovanje, Dubravka Milovanović, je takrat nizko brezposelnost označila za »oviro za razvoj gospodarstva«.

Za razliko od Bank of America in drugih pa se avstralski multimilijonar ne pritožuje nad izgubo dobička zaradi višjih plač. Niti z besedo ne omeni plač ali kakršnihkoli premoženjskih tem. Njega je zmotila, kot se je izrazil, »aroganca« delavcev, ki si mislijo, da mora biti šef hvaležen njim, namesto da bi bili delavci hvaležni delodajalcu, da jim je blagovolil delati zanj. Skrbi ga tako imenovana delovna etika. Za delovno etiko po lastnih predstavah pa je pripravljen tudi načrtno sabotirati gospodarstvo in žrtvovati dobičke.

Tudi to razmišljanje ni novo. Za primer navedimo znanega poljskega ekonomista Michała Kaleckega, profesorja na univerzah v Cambridgeu in Oxfordu in svetovalca vladam več držav, ki je že med drugo svetovno vojno pisal o tem, da bi s keynesiansko politiko visokega državnega trošenja lahko vzdrževali permanentno gospodarsko rast, v kateri bi imeli hkrati polno zaposlenost in visoke dobičke podjetij. Nekaj, kar je po predstavah večine cvetoče gospodarstvo in je v grobem to, kar se je na zahodu uresničilo v povojnem obdobju, preden sta na prizorišče stopila Margaret Thatcher in Ronald Reagan. Zlata doba kapitalizma, vrnitev v katero je dejanska deklarirana agenda levih politikov, kakršen je pri nas Luka Mesec. Toda, kot je pisal Kalecki, je to zadnja stvar, ki bi si je želeli kapitalisti sami, kljub temu da to pomeni večje dobičke. Obstaja še en vidik, ki je vsaj v vidnejšem antikapitalističnem diskurzu bolj kot ne spregledan, opazil pa ga je med drugim Kalecki. In skoraj stoletje kasneje je ta vidik s svojim primerom potrdil avstralski milijonar Gurner. Ta vidik je zasebna oblast.

Kalecki je pisal, da bi ob polni zaposlenosti grožnja z odpuščanjem izgubila pomen kot sredstvo discipliniranja delavcev. To bi spodkopalo nadrejeni družbeni položaj šefa, dvignilo pa bi se samozavest in razredno zavest delavcev, ki ne bi več tolerirali iste discipline, kot jo nadrejeni od njih zahtevajo zdaj. To pa je večja skrb od dobičkov. Povezava med brezposelnostjo in pogajalsko močjo je sicer splošno znana, redko pa se o njej govori na ta način, torej izven okvira višine plač in v okviru oblasti, ki jo lahko šefi izvajajo nad delavci.

Če vse to zveni abstraktno, lahko to konkretiziramo s čisto banalnimi primeri iz naših delovnih življenj. Na Instagram strani Delozlom najdemo cel kup primerov izživljanja oblasti. Na primer, ko si je nek šef z danes na jutri zmislil, da bo poklical študentskega delavca na delo izven vnaprej dogovorjenega časa. Ko je dobil odgovor od študenta, da je takrat naročen pri zdravniku, je enostavno rekel: »Boš prestavil.« Služenje šefu ima prednost. Tu so potem še konstantna spolna nadlegovanja ali nadzor v obliki snemanja ekranov na službenih računalnikih.

Morda imate poslušalci izkušnje z delom za kakim pultom, kjer ste lahko tudi dlje časa čakali na stranke in ste se dolgočasili. Ali lahko v tem času potegnete iz žepa telefon, je takrat stvar šefove dobre volje. Nekateri šefi vam bodo to strogo prepovedali in vas celo spremljali preko skrite kamere. Deloholični »uspešni podjetniki« očitno nimajo pametnejšega dela. Zadeva čisto nič ne vpliva na produktivnost in nobena stranka ne bo zamerila, če ne čakate v pozoru, ampak se aktivirate, ko stopi skozi vrata. Toda šef se ne bo počutil dobro, če se med čakanjem kako zamotite, ker vas »ne plačuje za to«. Raje vidi, da ima svoje hlapce lepo v postroju. In tudi to je za šefa statusni simbol, ne samo Mercedes. Na ta način pokaže, kdo je v hiši gospodar.

Splošno sprejeta kritika kapitalizma se osredotoča na premoženjsko neenakost, ki se je praktično ne omenja brez pridevnika »naraščajoča«. Kot da bi obstajala neka optimalna stopnja neenakosti, od katere se odmikamo. Tega niso krivi samo liberalci. Celo samozvani socialisti se morajo danes ukvarjati skoraj izključno z računanjem, koliko so plače premajhne glede na vselej rekordne dobičke. Na banalnejši, toda veliko bolj temeljni vidik kapitalizma, ki v bolj mainstream levičarskem kritičnem diskurzu manjka, pa nas spomnijo kar sami kapitalisti v svojih trenutkih iskrenosti. Problem v prvi vrsti ni samo premoženjska neenakost. En procent si ne prisvaja samo večine bogastva in ne vpliva na oblast samo preko lobiranja, en procent je oblast, in to na najbolj vsakdanjem nivoju. In en procent se raje odpove bogastvu kot tej oblasti. 

Vir fotografije: David Shankbone, Wikimedia Commons, obrezano