Resnici na ljubo fantje in nekaj deklet, ki so se že tretjič zbrali oblečeni v prepoznavne rumene jopiče, da bi nasprotovali protestnikom, niso tako mladi, kot so bili pred desetletjem. Takrat so, še kot dijaki, nekaj let zapored marširali, sicer predvsem v črnih oblačilih, da bi tako proslavili državni praznik. Enako taktiko in datum so izbrali ob letošnjem povratku iz zakotnih prostorov in s spletnih forumov na ulico. A tokrat jim ni uspelo zbrati več kot 50 mož in deklet z zastrašujočim izgledom in bogato simboliko. Pri tem jim ni pomagala niti preobleka, s katero poskušajo nagovarjati delavski razred, po vzoru predlani ustanovljenega gibanja rumenih jopičev v Franciji. 

Ker jih je vsakič manj, nazadnje smo jih prešteli točno 32, bi skorajda lahko analizirali vsakega posameznika, a vseeno si prihranimo ponavljanje istih zgodb in poskušajmo postaviti idealnotipske primere udeležencev protiprotestov, ki bi se radi prikazali kot glas delovnega ljudstva proti rdeči buržuaziji na protivladnih protestih. Najprepoznavnejši tip rumenoopičnjakov, ki predstavlja jedro ˝gibanja˝ - če ne številčno, pa zagotovo organizacijsko - lahko imenujemo Naceti.

Gre za ljudi, ki so se pred desetletjem, ko so bili po večini še v srednjih šolah, združevali v neonacistične skupine z ideologijo, uvoženo iz tujine. Taka je na primer domžalska Blood and Honour ali ˝domoljubna˝ organizacija Tukaj je Slovenija. Seveda bi moralo biti Nacetov, če bi sklepali po foto in video materialu izpred desetih let, mnogo več - ostali so, kot kaže, le najbolj zagrizeni, to je tisti, ki so se uspeli privleči na hierarhično višje položaje v organizacijah. Nekatera njihova imena so bila v medijih že razkrita - Andrej Okorn kot šef, Julijan  Recko, ki so mu zaradi nespametnega nacističnega pozdrava prepovedali nadaljnje javno sodelovanje, Matic Keber, Janez Kržišnik, Nace in Jaka Prosen, Kristijan Podobnik in Elvis Oručevič. Naj dodamo še, da je vsaj prvič sodeloval znani neonacistični pretepač Uglješa, drugič in tretjič pa se je pridružil tudi Erazem Predjamski, kot se sam rad poimenuje na socialnih omrežjih.

Naceti, ki so bili odgovorni za primarno novačenje, so spremenili metodologijo - ne novačijo več zgolj mladincev, ki pod seboj nimajo razpletene socialne mreže varovanja. Veliko pomembnejša je pripravljenost na nasilno delovanje - kar se seveda medsebojno ne izključuje. Drugi, mlajši tip rumenoopičnjakov so torej Huligančki  - prepoznamo jih lahko po tetovažah simbolov hrvaških in srbskih nogometnih klubov. Pri organizaciji skupnih aktivnosti z Naceti so v ozadju, predvsem pa Huligančke le površno zanima ideološka obarvanost teh aktivnosti, več dajo na izkazovanje skupinske premoči. V idealnotipski razčlenitvi znotraj protiprotestništva v rumenem ostanejo le še Strički in Tetke, ki jih je akcija ob dnevu državnosti navdušila nad ˝aktivnim državljanstvom˝ - pojavili so se šele ob drugem druženju pod protikomunističnim in proti protifašističnim obeležjem, ob tretjem druženju pa smo jih lahko prešteli na prste ene roke. Nekaj članstva, ki ga uvrščam med Tetke in Stričke, smo lahko videli že na lanskoletnem Kanglerjevem protestu Rešimo Slovenijo, ko je politična stranka nazadnje poskušala ugrabiti simbole ljudskega gibanja za svoje interese. Preostali Strički in Tetke pa so mogoče res razumeli prihod potetoviranih mladincev na Prešernov trg kot vstajo slovenskega naroda, ali pa imajo podobno politično in socialno ozadje kot Naceti in Huligančki. 

Projekt domoljubne mladine

Veliko več od tega pri tako imenovanih ˝rumenih jopičih˝ ni. Kot kaže, je zaton subkultur ob začetku tisočletja zadel tudi neonacistične skupine, ki so kot najradikalnejša oblika subkultur bolehno kašljale še v začetek preteklega desetletja. Če je takrat lahko Andrej Okorn z ekipo nabral več kot sto mladincev in mladink, da bi praznovali dan državnosti, se jih sedaj, ko se vladna stranka obnaša kot paranoičen shizofrenik, kar bi praviloma moralo bolje mobilizirati radikalno mladino, zbere komaj dovolj, da napolnijo minibus.

Seveda ne gre za pojemanje radikalne desničarske ali, če hočete, domoljubne mladine na ulicah kriviti zgolj rekonstrukcije mladinskih subkultur, saj enak upad aktivistov lahko opazimo tudi na nasprotni strani politične palete. Podpornike, ki so včasih polnili vrste domoljubnih shodov ob dnevu državnosti, je pojedla politična korektnost, ki se je neonaciji načeloma branijo kot pijanec vode. Javnosti se namreč rumeni jopiči poskušajo predstaviti kot apolitično, delavsko, ljudsko gibanje, ki so mu v interesu le delavske pravice - seveda ˝čistokrvnih slovenskih delavcev˝. Pred desetletjem se niso branili odkrito kazati svojih ksenofobnih stališč in ideologije, ki temelji na enakih teorijah kot nacizem in fašizem med drugo svetovno vojno. Če parafraziram novinarja Borisa Dežulovića, so postali ˝pičke˝ - zakaj vas je sram nacističnega pozdrava, če verjamete, da bi neoliberalni nacionalsocializem rešil vse težave slovenske države. S takim odnosom gibanje izgubi članstvo, ki za prebroditev svojih kompleksov potrebuje trdno in ostro ideološko usmeritev, ki odkriva krivca za vse težave - Juda, komunista, Roma, srbočetnika, Hrvata. 

Medtem ko rumenoopičnjaki na svojih portalih deklarativno zagovarjajo enake ideale in cilje kot predsednik vlade Janez Janša - torej puhlice, pa imajo lepo definiranega Drugega, to je dežurnega krivca. Protivladnega protestnika. A tudi tukaj se jim zalomi, saj so protesti preveč heterogeni in nimajo izdelane jasne strategije delovanja po uspehu - torej imajo nešteto strategij, zahtev, želja, skupin. Poleg tega se tudi protestniki poskušajo kazati le kot glas ljudstva, apolitično gibanje. Ena izmed samooklicanih organizatork, Tjaša Prošek, je na protestih pretekli petek za govornico povabila celo predstavnike rumenoopičnjakov.

To vse škodi mobilizaciji nasprotnikov protestov, seveda pa po enajstih tednih že nakazuje počasni neslavni zaton protestniškega gibanja. Na preteklem protestu sta se oblikovali dve skupini - govorniki in sprehodniki, ki nista mogli sodelovati. Sprehodniki so skakali v besedo govornikom, govorniki pa so preusmerjali pozornost nase med skrbno režiranimi sprehodi. Nobeni torej niso prišli do izraza, zato za petek napovedujejo ˝ljudsko skupščino˝, kjer se bodo, kot tolikokrat do sedaj, zmenili vse. Karavana gre naprej. 

Oprostite mi digresijo v primerjavo obeh protestniških gibanj, vrnimo se na rumene. Če smo govorili o zmanjšanem mobilizacijskem momentu neonacistične subkulture na ulicah, pa je ravno obratna slika v virtualnem prostoru. Medtem ko imajo do potankosti razdelano strategijo odnosov z mediji - ve se, kdo govori pred kamero, kaj se pove, velikokrat imajo že pripravljene pisne izjave za medije, so najmočnejša točka radikalne desnice socialna omrežja. Tam je zagotovljena visoka raven svobode govora, ki mestoma prehaja v sovražni govor. V zadnjih nekaj letih, verjetno hkrati z umikom neonacistov iz ulic, se je vzpostavil nebroj skupin, strani in profilov, ki izražajo kristalno jasna neonacistična in neofašistična stališča. Z dobro organizacijo je tako veliko lažje prepričati javnost o številčnosti takih obskurnih gibanj, s tem pa tudi rekrutirati neodločne in pozabljene dele družbe. A poglavitna moč neonacizma na socialnih omrežjih ni rekrutiranje, saj se to ne prevede v ˝ulico˝. Veliko pomembnejši so osebni napadi na posameznike, ki - so, se izkažejo, ali pa jih zgolj tako vidijo - ideološki ali resnični voditelji tako imenovanih ˝levičarjev˝. Razni ˝desnoljubi˝ radi izkopljejo vse osebne podatke o nevšečnem ˝nasprotniku˝ in jih nato interpretirajo tako, da to lahko ogrozi njegove življenjske pogoje - izguba zaposlitve, strah. Prav takšen napad na verodostojnost osebe se trenutno dogaja recimo umetnostnemu zgodovinarju Donovanu Pavlincu, ki se je sporekel z neumornih harmonikarjem na Prešernovem trgu - žabari veste, za koga gre. Ta teden rumenosrajčniki celo ne bodo organizirano protiprotestirali - nemara niso zadovoljni s svojimi številkami, ki mečejo ubogo luč na moč in ponos klenih Slovencev. Namesto tega so k udeležbi na protiprotestih raje povabili vse slovenske harmonikaše, neonacisti pa bodo medtem izvajali tako imenovani rumeni monitoring. Torej bodo iskali nove žrtve za spletne pogrome, mizerna prisotnost na ulicah, kot kaže, ni bila dovolj učinkovita.

Boj proti ˝kulturnemu marksizmu˝, kot neonacisti radi poimenujejo svoj kulturkampf proti progresivnim silam, se je z ulic preselil na splet - kakšno presenečenje. Od tu ga jasno in glasno, vsaj v slovenskih okvirih, navdihuje predsednik vlade Janez najmočnejši borec proti komunizmu Janša - prosti prevod Viktorja Orbana, madžarskega premierja. Tako lahko z gotovostjo trdimo, da rumenoopičnjake vodi Slovenska demokratska stranka, tudi če zaradi neštetih posrednikov ne bomo nikoli odkrili denarne sledi; očitna je sled v enakem diskurzu, enakih idealih in enakih prizadevanjih. Enako proteste diskurzivno in ideološko vodijo že znane politične strukture, ki se predstavljajo kot levičarske, čeprav to niso stranke - poznamo pa razne protestivale. A iz kulturkampfa bomo verjetno izplavali šele, ko mu bomo nehali posvečati toliko pozornosti. 

Projekt nenacistične mladine