Kdo se boji sovražnika?

Kdo se boji sovražnika?

Mnenje, kolumna ali komentar
lovec reši kapico
23. 10. 2018 - 16.00

Revija Demokracija in založba Nova obzorja sta s svojo objavo razpisa za pravljico sprožila burne odzive levoliberalne javnosti. To seveda ni presenetljivo. V razpisu beremo, naj pravljica obravnava nevarnosti multikulturalizma in ilegalnih migracij, naj krepi narodno zavest in domoljubje ter pripadnost tradicionalni družini kot temelju slovenstva; razpis predlaga, da lahko vsiljivce in negativce predstavlja tujerodna invazivna živalska vrsta, da se pravljica lahko nasloni na že obstoječo slovensko otroško literaturo in da se lahko dogaja v času katerega od slovenskih praznikov. Verjetno se lahko strinjamo s kritiki, ki trdijo, da gre pri razpisu za obliko sovražnega govora, da je ksenofoben in rasističen. Pa vendar nas v pričujočem komentarju ne bo zanimal sam razpis, temveč levoliberalni odziv nanj, preprosto zato, ker svoj diskurz predstavlja za univerzalnega in nevtralnega, česar si desnica pač ne domišlja.

Vasja Jager je v svojem prispevku Kdo se boji črnega moža? Za tednik Mladina zahteve razpisa primerjal z nacističnimi pravljicami. Tudi nacistični ideologi so namreč pozivali, naj se pravljice nanašajo na stare nemške mite, pravljice in legende. Kot komentira Jager: “V obeh primerih gre za sklicevanje na preteklost in strah pred prihodnostjo, varovanje izmišljene slavne tradicije in vzpostavljanje črno-belega sveta, v katerem je vsaka drugačnost izenačena z nevarnostjo.” Seveda to, da se nacionalisti sklicujejo na zamišljeno narodno preteklost in tradicijo, čivkajo že vrabci na strehi. Toda, če bi črpanje iz ljudske tradicije pravljic označili za nacionalistično zamišljanje tradicije, bi morali kot take označiti tudi ljudske pravljice same. Značilnost teh je namreč, da nikoli niso izvirne, da vselej črpajo iz prejšnjih pravljic, junakov in zapletov. Uporaba že znane pravljice in njena aktualizacija, predelava za sodobno poslušalstvo, je prav osnovna značilnost žive folklore. Ljudske pravljice so vselej funkcionirale na takšen način. Razpis Demokracije, nasprotno od tega, kar mu očitajo, torej da zlorablja pravljice za svoje cilje, predstavlja prav živo folkloro, preobrazbo pravljice za aktualne razmere.

Da gre pri nacističnih pravljicah in pravljici, kot jo pričakuje razpis, za “vzpostavljanje črno-belega sveta, za katerega je vsaka drugačnost izenačena z nevarnostjo”, bi prav tako lahko trdili za večji del ljudskih pravljic. Zamislimo si le tipične podobe zlobnih čarovnic ali tujkov, ki zmotijo red skupnosti, ki ga nato junak pravljice na koncu povrne in ponovno vzpostavi. Nenazadnje pa lahko podobno trdimo za duh celotnega Jagrovega prispevka: kaj niso levoliberalci prikazani kot strpni in dobri ljudje z univerzalnimi vrednotami, Janševiki pa kot zlobni, sovražni tujki v tem zdravem liberalnem telesu, ki vse druge sovražijo in ogrožajo dobro in strpno skupnost? Podobno bi očitek o širjenju sovraštva lahko naslovili na ljudske pravljice - le pomislimo, kako nasilne so nekatere, še posebej, če beremo verzije izpred časa bratov Grimm, ki sta nasilne prizore pogosto cenzurirala ali omilila.

Jager nadaljuje, da je “zakrivanje izključevalne, nasilne politike pod videzom otroških pripovedk znak totalitarističnih teženj”, in dalje, da “v tem kontekstu sporni razpis v Demokraciji razkriva totalitarnost politike Janeza Janše, ki se tako kot skrajni desni in levi avtokrati pred njim ne more upreti težnji po obvladovanju vseh kanalov družbene komunikacije in socializacije.” Jager tako v razpisu prepozna pomembem mejnik v delovanju stranke SDS, ki svojo ideologijo od sedaj naprej usmerja ‘celo’ proti otrokom. Kot da bodo takšne pravljice bistveno vplivale na oblikovanje življenjskega nazora otrok v družinah Janševikov, kot da bodo imele še bistveno večji vpliv na otroke, kot jih ima vsakdanje razmišljanje njihovih staršev in pogovori v družini.

Naj nam bralec dovoli še en citat, s katerim Jager pojasnjuje, zakaj je razpis nesprejemljiv: “Pravljice so namreč poslednje zavetje otroške domišljije, v katerem se otrokova osebnost lahko varno sooči s travmami dozorevanja. In tukaj je ločnica med pravljico in vanjo oblečeno propagando; prva otroka uči temeljne človečnosti, druga mu jo skuša prepovedati v imenu določene ideologije in iz njegovega sveta izključiti drugačnost, ki ga bogati. Toda zadnje, kar otrok potrebuje, so nove travme, ki jih sprožajo umetni konflikti in nesmiselno nasilje odraslih.”

Toda, kaj pa so travme dozorevanja, če ne ravno posledice družbenih, ‘umetnih’ konfliktov. Otroštvo ne obstaja v družbenem vakuumu, kot ga poskušajo prikazati pogoste predstave o nedolžnosti in svobodi otroške fantazije, o njeni nadideološkosti. Otroci pač niso bitja iz drugega sveta, odmaknjena od problemov in ideologije ‘odraslih’, v katerih živijo. In pravljice prav tako nikoli niso ločene od vsakokratne družbene realnosti, ampak o njej govorijo oziroma iz nje vzniknejo. Otroška literatura tudi ne odraža ‘notranjega domišljijskega sveta otrok’, temveč predstavo odraslih o tem domnevnem svetu. Ta predstava o nadideološkosti otroka je v svojem bistvu šovinistična. Kot zapiše Lilijana Burcar v knjigi Novi val nedolžnosti v otroški literaturi: “Uprizarjanje nedolžnosti otroštva torej pomeni razlastitev otroka njegove sposobnosti aktivnega udejstvovanja, odtegnitev njegove snovnosti in opustitev zavesti o njegovi družbeni umeščenosti, ki ga določa, razstavlja in ponovno sestavlja v neprestano potekajočem procesu subjektivacije.”

Jager razpis Demokracije vidi kot odziv na v zadnjem času objavljene pravljice in pripovedke, ki skušajo zmanjševati nestrpnost do spolnih, rasnih in drugih razlik, denimo Mavrična maškarada, ki govori o želvi, ki ne ve, katerega spola je. A Jager tovrstne pravljice zagovarja, rekoč: “Toda ta pogled ni vezan na ideologijo neke politične opcije, zato ne more iti za politično propagando.” In nato citira Boštjana Gorenca: “Človečnost in strpnost sta obči človeški vrednoti in nimata ideološkega predznaka. Sta nad politiko in njenimi delitvami na leve in desne.”

To očitno pač ne drži, saj je ravno v tem problem levoliberalcev: da desničarji tega pogleda ne priznavajo. Avtorjevo ponavljanje, da so vrednote strpnosti univerzalne in neideološke, zveni kot nekakšno zaklinjanje, naj vendarle postanejo take. Hkrati pa kot razsvetljeni liberalec seveda ne verjame v magijo in zaklinjanje. Kako torej vzpostaviti liberalno ideologijo kot univerzalno? Da, mogoče bi šlo, če se znebimo teh tujkov, ki je ne priznavajo, katerih ideologija je sovraštvo in ki to širijo še v svet fantazije nedolžnih otrok … 

Naj zaključimo. Nikakor ne želimo relativizirati desničarskega diskurza in ga prikazati za legitimnega. Naš namen je bil predvsem pokazati, kako neprepričljiva in posledično neučinkovita je kritika tega diskurza s strani levoliberalcev, ki sestoji iz zaklinjanja o univerzalnosti svoje pozicije in ideološkosti nasprotnikove, hkrati pa ne reflektira lastne uporabe vseh ‘ideoloških mehanizmov’, ki jih prepozna in kritizira pri desničarjih, kot so identifikacija sovražnika, njegova dehumanizacija - če so liberalne vrednote obče človeške, potem tisti, ki jih ne priznavajo, nekako niso ljudje, kajne? - vpletanje svojega pogleda na svet v pravljice in tako naprej. Takšno pisanje upravičeno pri desničarju spodbudi le posmehljiv nasmešek, podobno kot se levičar nasmehne ob poceni črnenju levičarjev v desnih medijih.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

levoliberalni diskurz!? žal samo kritični pogled na (en) članek v. jagerja, ki še zdaleč ni (univerzalni) zastopnik LL diskurza kot takega. in: vsakdanji pogovori v janšistični družini, ki se jih udeležuje, recimo, šestletnik, in imajo večji vpliv nanj kot pravljica/slikanica, ki mu jo zvečer prebere/pokaže mama/ata? hm ... da pa gre pri razpisu za (novo) fokloro, je pa prav dobra poanta.

Tudi Nosferatu je bil 12 let pred dokončnim vzponom Hitlerja samo pravljica, ki so jo navdihnila ljudska verovanja, pa vemo, kam je pripeljalo ignoriranje njenega sporočila.

"Nikakor ne želimo relativizirati desničarskega diskurza in ga prikazati za legitimnega."
Pa ste ga. Zakaj ste potem sploh napisali članek?

Se pa strinjam z Burcarjevo, da otroci niso idioti.

Se pravi, tudi če skrajnodesničarski diskuz ni legitimen, se ga ne bi smelo kritizirati in opozarjati na njegovo nevarnost? Pač še eden izmed mnogih. Naj cveti sto diskurzov!

Primož falil si poanto, seveda je nujno kritizirat desni diskurz, ampak sama kritika mora bit leđit. V tem primeru je bila zgolj moralističen diskurz ki ni potreben kritike nič manj kot desni diskurz. In podat to kritiko je nekak ambicija tega članka, če prav razumem. Torej seveda kritika desnice, ampak proper kritika ne neumnosti.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.