Devetega junija smo ob izbiranju evropskih birokratov volivci odgovorili tudi na štiri referendumska vprašanja. Eno izmed vprašanj se je glasilo: Ali naj Republika Slovenija na svojem ozemlju dopusti gojenje in posedovanje konoplje za omejeno osebno rabo? Sodeč po izidu posvetovalnega referenduma o osebni rabi konoplje, kjer je slaba polovica volilnih upravičencev podala svoj glas, med njimi pa je za glasovalo 51 odstotkov, bi morala vladna koalicija, ki je večkrat poudarila, da preverjajo, kje je volja ljudi, vsaj začeti razprave o legalizaciji. Sedaj, torej dobre štiri mesece po posvetovalnem referendumu, pa v parlamentarnih razpravah oziroma nasploh v politiki ni ne duha ne sluha o legalizaciji, temveč se, ravno nasprotno, še vedno izvaja neutemeljena represija s strani policije na uporabnike marihuane.

Da bi lažje razumeli sedanjost, moramo najprej pogledati v preteklost. Trava, ganja, had, ali katerokoli ime, ki ga poslušalec uporablja za konopljo, je v slovenski zakonodaji ohranila zloglasno podobo še iz časa Jugoslavije. Iz pretekle države smo namreč prenesli osnovno opredelitev konoplje in ostalih 136 prepovedanih drog. V kazenskem zakoniku je od leta 1994 uživanje, posedovanje, preprodaja in predelovanje konoplje definirano kot kaznivo dejanje. Pet let kasneje pa je sledila depenalizacija, ki je za posedovalce manjše količine konoplje za osebno rabo predvidela le prekršek. Na tej točki pa se pot k legalizaciji konoplje v slovenski zakonodaji konča. Konoplja je namreč po zadnji posodobitvi iz leta 2023 še vedno na seznamu prepovedanih drog. Čeprav zakonodaja razlikuje med preprodajalci in rekreativni uporabniki ganje marihuane, razliko policija velikokrat spregleda ali pa namenoma zanemari. Za boljše razumevanje lahko vzamemo primer, ki ga je obravnavalo okrajno sodišče v Celju. Policist je ob preiskavi žepov rekreativnega uporabnika konoplje našel železni drobilec za zelišča – grajndr – v katerem se je nahajala manjša količina prahu, ki je ostanek drobljenja trave. Čeprav je okrajno sodišče ugotovilo, da tukaj ne gre niti za prekršek, saj potrebuje uporabnik za osebno rabo najmanj 0,5 grama konoplje, da si lahko zvije joint, pa je prekrškovni organ podal pritožbo na višje sodišče. Po njegovem mnenju je konoplja v tako majhnih količinah vseeno prepovedana substanca in bi se za posedovanje moralo izdati prekršek. 

Opisana zmeda represivnega organa je posledica dvoumnosti 33. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. Ta člen namreč loči med osebno rabo droge od namena za preprodajo droge, vendar pa nikjer ne omenja konkretne količine, ki je potrebna, da se uživalca drog loči od preprodajalca. Čeprav bi se morala policija ukvarjati s preprodajalci, se raje ukvarja z rekreativnimi uživalci drog. To trditev potrdi tudi Resolucija o nacionalnem programu na področju prepovedanih drog 2023–2030, v kateri piše, da je slovenska policija v letu 2021 ugotovila 1417 kaznivih dejanj po 186. in 187. členu kazenskega zakonika, medtem ko je v istem letu po 33. členu zgoraj omenjenega zakona ugotovila 3196 prekrškov. 

Ideja, da bi definiranje količine, ki je potrebna za ugotavljanje distribucije, bila rešitev za rekreative uporabnike marihuane, je neustrezna, saj bi tako prekrškovni organi lahko še lažje kaznovali rekreativne uživalce konoplje. Trditev, ki se je slovenski mediji radi poslužujejo, torej, da je marihuana za osebno rabo pri nas dekriminalizirana, ne drži, saj prekrškovni organ izdaja prekrške tudi rekreativnim uporabnikom marihuane.

Čeprav policisti lovijo in izdajajo prekrške, pa lahko v ozadju vidimo, da večjo vlogo pri preganjanju uživalcev konoplje igra družbena stigma glede posledic uporabe konoplje. Lep primer tega so nekatere zdravstvene institucije, ki izvajajo različne delavnice o tem, da konoplja ni zabava, temveč PREPOVEDANA DROGA, ki škoduje. Vendar zdravstvene institucije niso edine, ki širijo nezaupanje do konoplje med prebivalstvom. Nekateri mediji, kot je Radio Ognjišče, na svojo platformo vabijo šarlatane, ki predavajo o tem, da konoplja povzroča shizofrenijo in da je konoplja najbolj zasvojljiva substanca. S tovrstnimi trditvami pa zavajajo poslušalce, saj obstajajo številne študije, ki kategorizirajo marihuano za prepovedano substanco, ki ima zelo nizko tveganje za razvoj zasvojenosti. Za primerjavo povemo, da je alkohol glede na tveganje za razvoj zasvojenosti med substancami uvrščen na prvo mesto. Kako lahko torej mislimo oziroma upamo na legalizacijo, če pa tolikšno število institucij in medijev širi tovrstna lažna prepričanja in zavaja ljudi.  

Volja ljudi je na posvetovalnem referendumu pokazala, da bi vlada morala sprejeti zakon, s katerim bi postopno legalizirala konopljo in bila tako v peterici evropskih držav, ki so marihuano legalizirale. Vendar smo daleč od tega. Nekatere institucije še vedno bijejo ideološki boj s konopljo in prispevajo k razdeljenosti prebivalstva ter k temu, da se uživalcem marihuane izdajajo prekrški le zaradi kajenja iz lastnega užitka. To v kombinaciji z politično nesposobnostjo ozioma neaktivnostjo na tem področju pa vprašanje legalizacije konoplje postavi na obroben problem, za katerega rešitve še nekaj časa ni na vidiku.