Slovenska javnost je zadnje tedne večinoma zaposlena s spremljanjem predvolilnega boja. Široka paleta političnih strank nagovarja razočaranega in pasivnega slovenskega volivca, naj vendarle vstane s fotelja in se sredi največje poletne pripeke odpravi na volišče. Mainstream mediji dogajanje celovito pokrivajo in apatično javnost obveščajo tudi o tako krucialnih vprašanjih kot so, kdo je kje volivcem ponudil golaž, na kateri tržnici nakupuje svežo zelenjavo odhajajoča premierka ali kaj je ravnokar tvitnil mučenik z Doba?

Slovenskega volivca pa grize huda dilema, ki jo je lepo orisal Iztok Mlakar. Ali naj glasuje za nesposobnega kandidata, ali za tistega, ki je sposoben prav vsega? Medtem bi slovenski medijski prostor skoraj da obšla novica, ki utegne biti za našo prihodnost vsaj tako pomembna kot prihajajoče predčasne volitve.

Wikileaks je objavil nekatere podrobnosti iz tajnih pogajanj o mednarodnem sporazumu TISA. TISA oziroma Trade Services Agreement se nanaša na storitve in naj bi bil namenjen krepitvi konkurence na tem področju. Zajemal naj bi tudi trg informacijskih tehnologij, finančni sektor in tako občutljiva področja, kot so infrastrukture, zdravstvo, šolstvo ter oskrba s pitno vodo. O sporazumu se trenutno pogaja 50 držav, med katerimi so Združene države Amerike, Kanada, Avstralja, Japonska in tudi Evropska unija s Slovenijo. Če bo sporazum sprejet, bo zaobjel kar dve tretjini svetovnega trgovanja s storitvami.

Udeležene države se pogajajo v strogi tajnosti in naj bi se zavezale, da bo vsebina sporazuma TISA ostala tajna še pet let po uveljavitvi. Države podpisnice bi se zavezale k nadaljnem odpiranju lastnih trgov in k odpravi kakršnih koli omejitev pretoka elektronskih podatkov, tako bi finančni koncerni in multinacionalke lahko prosto prenašale informacije o strankah. Te informacije bi bile na razpolago tudi tajnim službam. Zakaj naj bi se agenti ameriške Nacionalne varnostne agencije mučili z vohunjenjem, če jim lahko prostovoljno predamo informacije, ki jih zanimajo?

Določbe sporazuma so že sprožile nekaj protestov, oglasilo se je denimo Mednarodno združenje za javne storitve in TISA-o so označili za vnovičen napad na javni sektor. Evropska komisija pa je državljane skopo pomirila, da TISA ne bo ogrozila evropskega režima finančnega trga in varstva osebnih podatkov. Kdor želi, lahko komisiji verjame na besedo, medtem pa se je nedavno odvil sedmi krog pogajanj udeleženih držav v Ženevi, kar ni pritegnilo večje pozornosti slovenskih občil.

K sreči je na sončno stran Alp priromala islandska pesnica in v slovenski javnosti vzbudila nekoliko večje zanimanje za sporazum TISA. Prejšnji teden je na vabilo Založbe Sanje Slovenijo obiskala islandska pesnica, političarka in aktivistka Wikileaksa, Birgitta Jónsdóttir, in v seriji javnih nastopov ozaveščala javnost o pasteh sporazuma. Jónsdóttirova kot dejavna podpornica Wikileaksa je tudi že dlje časa pod drobnogledom ameriške Nacionalne varnostne službe. Žalostno je pomisliti, da so ameriške tajne službe najverjetneje  pozorneje spremljale, kaj je imela islandska aktivistka za povedati kot pa širša slovenska javnost.

Namen sporazuma TISA je omogočiti neovirano širitev multinacionalk in finančnih koncernov  v državah podpisnicah. Sporazum naj bi: “spodbudil in izboljšal storitve”, kar v novoreku korporativnih lobijev pomeni totalno privatizacijo javnega in skupnih dobrin ter nadaljno deregulacijo finančnih trgov. Najbrž ni treba posebno spominjati, da so podobni ukrepi pripeljali do zadnje finančne krize.

Slovensko ministrstvo za gospodarstvo je sporočilo: “Tako kot vsa preostala pogajanja o trgovinskih sporazumih tudi pogajanja o sporazumu o prosti trgovini niso javna.” Običaj, da takšna pogajanja potekajo v najstrožji tajnosti, je na nek način razumljiv, saj bi državljanom težko pojasnili, da sporazum zahteva od držav, naj pristanejo na svojo lastno demontažo. Podpis sporazuma in njegova ratifikacija bi pomenila, da se država prostovoljno odpove pravici sprejetja kakršnega koli zakona ali ukrepa, ki bi multinacionalnim korporacijam in finančnim konglomeratom omejeval prost dostop do tradicionalnih javnih storitev. Zdravstvo, šolstvo, bančništvo, socialne storitve, infrastruktura, energetika, pokojninski skladi, javni prevoz, distribucija pitne vode in tako dalje, bi postali samopostržni bife multinacionalk, ki so zakonsko zavezane k maksimiranju dobička in ne, denimo, javni blaginji. Praktično bi država z ratifikacijo sporazuma  storila samomor in se degenerirala v podporni servis mednarodnega kapitala.

Zato se ni čuditi pozivom vladam, naj se umaknejo iz pogajanj o sporazumu TISA, in pozivom, naj se ljudje aktivirajo v svojih skupnostih proti sporazumu. Ob zadostnem javnem pritisku smo sposobni preprečiti sprejetje sporazuma TISA, podobno kot je bil pred tremi leti umaknjen prav tako sporen sporazum ACTA zaradi silovitega pritiska javnosti.

Dobro bi bilo, če bi apatičen povprečni slovenski volivec, ki udobno zleknjen na fotelju spremlja predvolilni cirkus, nekaj pozornosti posvetil tudi temu vprašanju in mogoče celo vstal s fotelja. Če bomo dopustili, da nam država stori samomor, naslednje volitve mogoče res ne bodo mogle več ničesar spremeniti.