Z zmanjšanjem števila okužb s covidom-19 in vročinskim valom je prišla ohladitev globalnega političnega odra. Politikom v počitniških tednih odločevalska funkcija njihovih poklicev začne greniti življenje, zato sebi in javnosti namenijo krajši oddih od afer, sporov, obtožb in vseh tistih “cringe” trenutkov, ob katerih smo lahko obraz le zakopali v dlani. Toda, kot je nekoč pel pokojni Freddie Mercury, “the show must go on”, zato morajo biti mediji vsak dan polni novih informacij in poročil o dogajanju po svetu, naj bo to še tako banalno. Športne novice, kot se letnemu času pritiče, so zato v zadnjem mesecu prevzele medije in pozornost bralcev. Med njimi izstopa najpomembnejša postranska stvar na svetu – nogomet, natančneje Evropsko prvenstvo v nogometu ali Euro 2020.

Če v zadnjem mesecu niste bili zaposleni z Zakonom o vodah, s “čarovniškimi procesi” proti skupnosti LGBTIQ na Madžarskem ali s spraševanjem, ali bo Španija še vedno na zelenem seznamu tudi ob vaši vrnitvi v Slovenijo, obstaja velika možnost, da ste vsaj zasledili novice o Euru 2020. Vsi tisti, ki ste se vročini izognili z aktivnim spremljanjem prvenstva, se boste verjetno strinjali, da je to postreglo z nekaj presenečenji – Ukrajina v četrtfinalu, Danska v polfinalu in neustavljiva Francija le v osmini finala. Gotovo pa je ekipa, ki je z uvrstitvijo v prvi finale v 55-ih letih najbolj presegla pričakovanja, reprezentanca Anglije. V finalu jo je po izenačenem rednem delu in napetih enajstmetrovkah strla Italija. Angleški preporod prihaja v prvem letu Združenega kraljestva zunaj Evropske unije, ali drugače povedano, ob napačnem času za združeno Evropo.

Vrhunec angleškega nogometa se je zgodil leta 1966, ko je Anglija zmagala svoje prvo in za zdaj edino svetovno prvenstvo na domačih tleh. Angleški snobizem in slepo priseganje na Anglijo kot zibelko nogometa in zato večvredno napram drugim državam je preprečevalo pristop Anglije k tekmovanjem mednarodne nogometne skupnosti, krajše FIFA, do leta 1950. Do danes, z izjemo leta 1966, Angleži kljub bahanju in visokim pričakovanjem niso dosegli vrhunske uvrstitve ne na svetovnih ne na evropskih prvenstvih. Edina uspeha angleške reprezentance tako prihajata iz obdobij, ko Združeno kraljestvo še ni bilo in ni več del Evropske unije.

Nogomet je šport in zato ne bi smel imeti politične note, vendar jo ima. Politiki radi projicirajo lastnosti peščice izbranih športnikov na celotno populacijo nacije in s tem skušajo okrepiti tako moč države v mednarodni skupnosti kot tudi legitimnost nekaterih političnih odločitev. Tako smo lahko britanskega premierja Borisa Johnsona videli ponosno spremljati tekme Anglije na stadionu Wembley in bili po angleški zmagi v polfinalu priča, kako je Downing Street našemil v angleške rdeče križe svetega Jurija. Johnson, eden izmed glavnih podpornikov brexita, je tako Evropski uniji brez besed sporočil, da gre Združenemu kraljestvu in še posebej Angliji brez bruseljske nadoblasti celo bolje kot pod okriljem Unije. Na dejstvo, da je brexit Združeno kraljestvo stal 45 milijard evrov, pa je v tistem trenutku evforije pozabil.

Če obsojate takšno ponašanje politikov z uspehi športnikov, ste morda zdaj na strani Unije, na račun katere se je ponorčeval premier Johnson. A kot se rado zgodi, Unija oziroma predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen Johnsonove poteze ni sprejela najbolj športno. Prek svoje pisarne je namreč sporočila, da bo v finalu prvenstva navijala za Italijo, torej proti Angliji, in se s tem na skoraj otročji način vključila v javno zbadanje, ki s športom sploh nima povezave.

Šport v večini vzbuja zelo močna čustva, še posebej, ko v njem ljudje niso neposredno udeleženi in ga le spremljajo od daleč. Je dejavnost, ki človeku prinaša oddih in kratkoročno pozabo vsakdanjih skrbi. Profesionalni šport pa zaradi večje količine denarja privabi več bogatejših investitorjev in politikov, ki v njem iščejo možnost zaslužka in javne manipulacije. To smo videli črno na belem, ko je britanska politika pokazala neverjetno in neponovljivo enotnost ob nasprotovanju ustanovitvi evropske superlige – lige najbogatejših evropskih nogometnih klubov. Takrat se je oglasil premier Boris Johnson in naznanil, da se bo britanska vlada proti ustanovitvi takega tekmovanja borila z vsemi sredstvi. Superliga je nato propadla po 48 urah in Borisu se na srečo ni bilo treba zares boriti. To bi bil namreč nadvse smešen prizor.

Če Evropska unija želi zmagati v ločitvenem postopku z Združenim kraljestvom, naj na provokacije Borisa Johnsona ne odgovarja z novimi provokacijami, ali še bolj preprosto, na njih naj sploh ne odgovarja. Šport prav tako ne bi smel biti politično bojišče. Politični boji športu vzamejo njegov primarni pomen – ohranjanje zdravega telesa in uravnotežene osebnosti. Zaradi trenutnih političnih odnosov med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom je obetajoča nogometna klasika med Anglijo in Italijo v finalu Eura postala tekma med brexitom in EU. V tem kontekstu šport pogosto tudi nadomesti politiko. A vendar, športni rezultati naj bodo to, kar so, rezultati športnega tekmovanja. Tam navsezadnje o končnem izidu odločijo športniki na igrišču.