V prejšnjem tednu je v Sloveniji ob najvišjem številu testiranj dvakrat padel rekord števila potrjenih okužb z novim koronavirusom. Minuli torek so ob 3954 opravljenih testih odkrili 123 okužb, v četrtek pa 137 okužb ob 4195 testih. Napočil je čas, da vlada v akcijo pošlje govorca za covid-19 Jelka Kacina in v medijih začne ustvarjati paniko, saj da so razmere resne. Epidemiološka slika, čeprav pričakovana, je bila označena za zaskrbljujočo, jesen s povečanjem okužb je namreč prišla hitreje, celo tako hitro, da je prehitevala. Izvedeli smo tudi, da kot »posamezniki in kot skupnost zmoremo več, kot smo pokazali doslej«. Tako smo se kar naenkrat, kot bi na kasetofonu pritisnili gumb za previjanje nazaj, znašli v situaciji, zaznamovani s še ne pozabljeno retoriko letošnje pomladi - ustvarjanja izrednih razmer.

Čeprav za prikazovanje poante - to je, da se vlada iz svojih napak ni ničesar naučila in je ponovno pogrnila - niti ni pomembno, ali v trenutne izredne razmere verjamemo ali ne, privzemimo, da se kot odgovorni državljani, ki smo ponotranjili spoštovanje zaščitnih ukrepov, teh tudi striktno držimo in jih izvajamo. Navsezadnje smo dokazali, da zmoremo, saj je Slovenija kot prva država v Evropi 1. junija razglasila konec epidemije, naše ravnanje na ravni ozaveščenega posameznika in skupnosti, ki je pripomoglo k zmagi nad virusom, pa je nagradil prelet vojaških letal. Ker se nismo prepustili evforiji, smo poslušali opozorila stroke, v zaprtih prostorih še naprej nosili zaščitne maske, razkuževali roke in vzdrževali medsebojno razdaljo. Skratka, počeli smo vse, za kar je bilo rečeno, da je v naši moči.

V obdobju epidemije se je eno izmed bolj izpostavljenih gesel glasilo »skupaj zmoremo«. Podano izza govornega odra v Cankarjevem domu, kamor so se preselile tiskovne konference, je kljub poskusu vlivanja občutka domačnosti delovalo formalno. Vpeto v nedorečeno shemo komuniciranja korenčka in palice - v smislu, če boste pridni, ne bo potrebe po zaostrovanju ukrepov -, ni predpostavljalo le odgovornosti posameznika do sebe in drugih, marveč tudi odgovornost do oblasti, ki ji z morebitnim neodgovornim vedenjem otežujemo uspešno spopadanje z zahrbtnim virusom. A pojem odgovornosti, zlasti v primeru družbene odgovornosti, je izrazito dvosmerne narave. Zato bi omenjeni odgovorni državljani od države ne le pričakovali odgovorno ravnanje, država bi že sama morala ravnati odgovorno in v začetni fazi biti zgled, v nadaljevanju pa utrjevati konsenz, da s povezovanjem vseh deležnikov, od stroke do politike, premišljeno sprejema najoptimalnejše rešitve.

Ne bomo sodili, ali je uvajanje novih ukrepov, kot je obvezna nošnja zaščitnih mask na prostem, kjer ni mogoče zagotoviti medsebojne razdalje dveh metrov, denimo na Čopovi ulici ali Šmarni gori, nepremišljena in ne najbolj optimalna rešitev. Dejstvo pa je, da se po ukrepu posega, ker število okuženih, ki potrebujejo in bodo potrebovali bolnišnično oskrbo, narašča. Če je v primerjavi s prvim valom epidemije sedaj na voljo dovolj posteljnih kapacitet in respiratorjev, še vedno primanjkuje usposobljenega kadra za delo na oddelkih intenzivne nege. Obenem uvajanje novih zaščitnih ukrepov nakazuje, da obstoječi ne zadoščajo več. Ali je temu botrovala prepozna odločitev za odrejanje karantene za prihode s Hrvaške ali preliberalno odpiranje osnovnih in srednjih šol ali pa je res za vse vnose in lokalna širjenja okužb moč okriviti zabave, piknike in poroke, vladni komunikatorji ne pojasnjujejo. 

Nasprotno, vladna komunikacijska strategija ostaja pri nepripravljenosti priznavanja lastnih napak, ukvarjanju same s sabo in nerodnih prijemih sporočanja resnosti situacije. Tako je Kacin v vklopu v sredine Odmeve izpred stavbe vlade, torej na prostem, na sebi najprej nosil zaščitno masko - bržkone, da zopet spomni, kako bistvene so pri zajezevanju širjenja okužbe -, nato pa jo snel tako nespretno, da je poleg maske uspel odstraniti tudi slušalko za komunikacijo s studiem. Vodja strokovne posvetovalne skupine Bojana Beović, ki se je isti večer iz istega mesta vklopila v oddajo 24ur zvečer, potrebe po predhodnem nošenju maske, ob zagotavljanju varne razdalje do snemalne ekipe, razumljivo ni čutila. Kacinova nuja po javnem manifestiranju, ki prehaja v nastopaštvo, ter brezbrižnosti ob medsebojnem medijskem obračunavanju z ministrom za zdravje Tomažem Gantarjem je pravzaprav simptomatičen prikaz arogance in samozadostnosti trenutne oblasti, ki na eni strani zapoveduje, na drugi pa zapovednega ne spoštuje, če pa že, pa to počne povsem arbitrarno.

Tako se je na uradnih obiskih tujih državnikov, eden izmed takšnih dogodkov je bil letošnji Blejski strateški forum, nosilo zaščitne maske in se ni rokovalo, ampak pozdravljalo s komolci, se nato vseeno rokovalo, po možnosti objemalo, za fototermin pa še snemalo maske. Tovrstno vedenje je ne le podcenjujoče, lahko je tudi izrazito kontraproduktivno, kot je pokazalo še eno gostovanje v Odmevih, v zadnji ediciji prejšnjega tedna, ko je voditelj Igor E. Bergant gostil Gregorja Pečana, predsednika Združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol. Vlada je tistega večera sprejela odlok o obveznem nošenju mask za učitelje 7., 8. in 9. razreda osnovne šole in učence teh razredov, v primerih, ko ni možno zagotoviti medsebojne razdalje vsaj enega metra in pol. Pečan je opozoril, da učitelji težko dlje časa poučujejo z masko, kot primer, da gre za v praksi težko izvedljiv ukrep, pa je navedel besede ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, ki je prav tisti dan za govorniškim odrom državnega zbora ob zagovoru pred interpelacijo dejal, da »težko govori z masko«.

Izjava

Kot smo slišali, Pečan ni podal le kritike vladnega ukrepa, temveč je navedel tudi teorijo o potencialni škodljivosti nošenja zaščitnih mask, ki je seveda v nasprotju z uradnimi stališči Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja. In prav v tem, torej v odpiranju polja različnim strokam vprašljivih refrenc, estradnikom in influenserjem, ki so se čez noč prelevili v spletne epidemiologe, in ostalim teoretikom zarote, je ključen problem vladnega komuniciranja, ki je v drugem valu identičen tistemu v prvem. Da z verodostojnimi vsebinami na nejasen, nespoštljiv in nekonsistenten način ne uspejo nagovoriti vseh javnosti, ki so nato v nejeveri veliko bolj pripravljene prisluhniti vsebinam, podanim na jasen, spoštljiv in konsistenten način, a so v svojem bistvu neverodostojne in zato škodljive. Zato za konec obrnimo Kacinovo pridigo ter vladnim govorcem in predstavnikom postavimo vprašanje: ali kot posamezniki in kot skupnost zmorete več, kot ste pokazali doslej?