Ko se je 14. aprila začela skupna seja odborov za kulturo in zunanjo politiko, na kateri so razpravljali o vladni depeši Svetu Evrope o stanju slovenske medijske krajine, ki sicer po besedah zunanjega ministra Anžeta Logarja v bistvu ni bila niti depeša niti vladna, saj jo je v imenu vlade poslal Urad za komuniciranje, a de facto predstavlja uradno stališče vlade, je postalo jasno, da epidemija novega koronavirusa za politiko ne predstavlja več ključnega izziva, s katerim se spopada Slovenija. Nasprotno, bolezen je postala sredstvo, s katerim se je izpodbijalo ali utemeljevalo nujnost razprave, ki ni mogla dati smiselnega zaključka.

Da se ne razumemo narobe: razprava o tem, kako vlada dojema domače medije in kakšno izkrivljeno podobo o njih pošilja v tujino, je potrebna. Tako kot je potrebno razpravljati o vmešavanju oblasti v neodvisnost Radiotelevizije Slovenija, na kateri je vlada predčasno razrešila tri člane nadzornega sveta in imenovala sebi zveste, nato pa kadrovala še v programskem svetu, v katerem se bo sedmim članom, ki prihajajo iz civilne družbe, sredi maja iztekel mandat. A z vrnitvijo večinske vlade so očitki opozicije izzveneli v prazno, govorjenje pa je – ob izglasovanem predlogu zunanjemu ministrstvu za umik depeše v prvem in preglasovanju v drugem primeru – služilo predvsem bolj ali manj neuspešnemu reševanju obraza strank, ki so iz ene koalicije presedlale v drugo.

Čeprav so v tem času veljali še vsi najstrožji omejitveni ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusne bolezni, sta omenjena dogodka že zarisala gabarite “nove normalnosti”, ki jo politika in stroka omenjata ob ponovnem sproščanju javnega življenja. Nakazala sta namreč modus operandi nove vlade, in to še preden so v večjem obsegu na dan prišle podrobnosti o nepravilnostih nabave zaščitne opreme - da se v posebnih razmerah, če že izredne niso razglašene, lahko dela zelo po domače, neposredna odgovornost pa je razpršena, če že ne zabrisana.

Prehod iz “stare” v “novo normalnost”, če posvojimo dotično terminologijo, pa ni bil neposreden, temveč je vključeval vmesno fazo, ki etapno sicer poteka že dalj časa. Njeno trajanje namreč sega v čas še pred izbruhom novega koronavirusa. Razglasitev epidemije in zaseda pozicije moči sta le pospešila in modificirala njeno pojavno obliko. Gre za diskurz sedaj največje vladne stranke in njenega predsednika Janeza Janše, ki sta naboru ksenofobne, homofobne, rasistične, protimigrantske in še katere retorike dodala še militaristično.

Virusu se je nadela oznaka zunanjega sovražnika in ustvarjal se je vtis, da se dogaja repriza osamosvojitvene vojne izpred treh desetletij - tudi z ad hoc ustanovljenim in čez noč razpuščenim kriznim štabom in vpoklicem Jelka Kacina za glavnega govorca. Zanimivo je, da so takšen besednjak hitro prevzeli tudi v drugih koalicijskih strankah - tako smo kar naenkrat lahko poslušali o časih, katerih nasprotje so bile mirnodobne razmere ...

Nasploh sta bila vladna komunikacija z javnostjo in način izvajanja le-te ena najšibkejših točk sicer uspešne zajezitve virusa v Sloveniji. Krizno komuniciranje je bilo, če si sposodimo naslov članka Braneta Grubana, ki v Večeru analizira postopanje vlade pri podajanju informacij, v krizi. Primerov je veliko, a za priklic v spomin je verjetno dovolj omemba nekaterih, kot so žalovanje obrambnega ministra Mateja Tonina za izgubljenim tovornjakom zaščitnih mask na Odmevih, družno sprehajanje ministrov in predsednika Pahorja ob Kolpi, pokroviteljski odnos do državljanov, ki ga lahko povzamemo s frazo “uživajte, dokler lahko”, in nenazadnje neusklajenost ob odpiranju knjižnic in muzejev.

Tudi zato rahljanje ukrepov še pred rezultati analize nacionalne raziskave o razširjenosti COVID-19, ki naj bi bila merodajna za nadaljnje postopanje ob ponovnem zagonu javnega življenja, vzbuja dvome v pravilnost takšnega ravnanja oziroma sume o morebitni odsotnosti strategije za tem. Da je zaupanje do oblasti, sploh ko pride do vprašanja njenega razmerja do stroke, zelo krhko, namreč kažejo odzivi ob “na horuk” izvedeni menjavi na mestu direktorja Inštituta za nacionalno zdravje, ko je vršilca dolžnosti Ivana Eržena po intervjuju v Mladini, v katerem je podvomil v smiselnost drastičnih ukrepov, nasledil Milan Krek.

A takšna je “nova normalnost”. Čas, ko zelo hitro lahko “srečaš prihodnost” in ko so osebni napadi à la Trump dobili prostor tudi na podalpski strani Twitterja. Tudi čas, ko se v sveženj protikorona zakonodaje hitro lahko podtakne sporen člen ali dva. Kriza je namreč priložnost. Ne more trajati večno, lahko pa se ponovi. Zatorej nasvidenje v naslednji vojni.