Konformistična revolucija
Prejšnji teden smo bili priča prevratu v Nepalu, kjer so protestniki v dveh dneh pripravili premierja k odstopu in do petka že dobili novo premierko po svojih željah. Usodno napako je prejšnji premier Karga Prasad Sarma Oli naredil, ko je vlada skladno z novosprejetim zakonom o družbenih omrežjih prepovedala več kot dvajset platform. Ena od obtožb protestnikov proti vladi je bila, da hoče skriti kritike neenakosti. In tako je mladina vstala proti cenzuri in neenakosti ter se ni zadovoljila z mirnim izražanjem mnenj, ki ga lahko vlada še bolj mirno ignorira, ampak je napadla parlament, vlado, rezidence politike in druge simbole privilegiranega luksuza, kot so hoteli. Zveni revolucionarno.
Zakon o družbenih medijih, ki je sprožil upor, je od tujih podjetij zahteval, da vzpostavijo svojo pisarno v Nepalu, ki bi bila med drugim odgovorna za moderacijo objav, skladno z zakonom, česar večina do postavljenega roka ni storila. To zakonsko zapovedano moderiranje bi služilo boju proti spletnim prevaram, ustrahovanju in sovražnemu govoru. Toda poleg tega, in to je bil po prepričanju protestnikov glavni namen zakona, bi bilo treba cenzurirati objave, ki rušijo družbeno harmonijo. Nepalcem ni bilo težko identificirati, katere objave škodijo družbeni harmoniji. Vlada je očitno želela ustaviti posnetke pod hashtagoma nepobaby in nepokids, ki so kritizirali objave otrok in družin politikov, v katerih so razkazovali svoje bogastvo in razkošno življenje.
V ponedeljek, torej tretji dan prepovedi družbenih omrežij, je vlada doživela množične proteste v državi in predvsem pred parlamentom v prestolnici Katmandu. Prepoved umakne, vendar uvede policijsko uro, čemur sledijo spopadi med policijo in protestniki. Naslednji dan so se protestniki začeli spravljati na urade vlade, parlament, zapore, strankarske urade in rezidence politikov. Premier Oli iz Združene marksistično-leninistične komunistične stranke Nepala – udarno ime naj vas ne zavede, celo novinarjem agencije Reuters se zdi potrebno bralcem pojasniti, da gre v resnici za liberalce – je po teh vandaliziranjih in požiganjih odstopil in se skril v vojašnico. Nadzor je prevzela vojska, ki se je naslednji dan še sama pridružila policiji pri zatiranju ljudskega upora. V tednu spopadov s policijo in vojsko je na protestih v Nepalu po zadnjem štetju umrlo 70 ljudi.
Na dan premierjevega odstopa se med protestniki pojavijo monarhisti, ki kot rešitev zahtevajo vrnitev kralja Gjanendre Šaha. Protimonarhistični del protestov začne tako svariti pred ugrabitvijo gibanja s strani teh reakcionarjev, ki so za vrnitev kralja protestirali že marca. Večina generacije Z, ki se je uprla, je imela glede Olijevega naslednika drugačne želje. V petek sta se predsednik Ram Čandra Paurel in general Asok Radž Sigdel v štabu vojske sestala s samooklicanimi voditelji generacije Z in za začasno premierko izbrala nekdanjo predsednico vrhovnega sodišča Susilo Karki. Ta se je izkazala kot najbolj priljubljena možnost po anketi med okrog sto tisoč protestniki na platformi Discord, nad katero so se mediji navduševali kot nad novo obliko neposredno demokratičnih volitev v državi s 30 milijoni prebivalcev. Za protestnike pozitiven sloves si je Karki pridobila z institucionalnim protivladnim in protikorupcijskim delovanjem, ko je kot predsednica vrhovnega sodišča leta 2017 zavrnila imenovanje šefa policije, ki ga je predlagala vlada, zaradi česar jo je parlament odstavil.
Izbira začasne premierke je simptom plašnic, skozi katere so protestniki iskali probleme v državi. Zmotilo jih je razkazovanje neenakosti, toda omejeno na otroke politikov, ki so jih razglasili za novo elito po padcu monarhije. Ta izključno državna elita pa bogati na račun javnega denarja. Ni čudno, da so v uporu proti tej eliti priložnost videli monarhisti kot podporniki opozicijske elite.
Upor je postal znan kot protesti tako imenovane generacije Z. To je povsem upravičeno, saj so se protestniki generacijsko definirali tudi sami, ko so postavili neformalni starostni pogoj za sodelovanje na protestih na največ 28 let. Zavrnili so tudi kakršnokoli vključevanje političnih strank v želji, da bi protest ostal »ljudski« oziroma »generacijski«. Skladno s pojmom »generacijske« vstaje pa ni bilo nobenega nagovarjanja specifično delavskega razreda in sklicevanja na njegovo stanje in nobenega izločanja po razrednem ključu tako kot po starostnem. Ljudstvo so vsi razredi. Upora nepalskega ljudstva ne moremo označiti za delavskega. Nepoti lahko pridejo na protest, če so le stari manj kot 28 in če niso njihovi strici del državne nomenklature.
Spodaj podpisani avtor je takole cinično komentiral že podobno študentsko vstajo proti, pogojno rečeno, nepotističnim kvotam v javnih službah v Bangladešu in na prvo žogo naivno napovedal kar vojaško vlado po pobegu osovražene diktatorke Šejk Hasine. V resnici ni zavladala hunta, toda to je zgolj podrobnost. Zastavimo še enkrat dobro besedo za cinizem, ki se je v splošnem izkazal za pravilnega. Leto po imenovanju tehnokrata po željah študentskih revolucionarjev na mesto začasnega premierja lahko vidimo, da je revolucija omogočila nastop islamističnih strank kot glavnih akterjev bangladeške politike, potem ko so bile pod Hasino marginalizirane. Od klerofašistov pa ne pričakujemo nobenih revolucionarnih sprememb. Ne pričakujemo jih niti od vrhovne sodnice.
Ponovno smo priča, če to poimenujemo nekoliko paradoksalno, konformistični revoluciji, v kateri ljudstvo vstane pravzaprav kot pravi vernik v obljube države in se upre proti njenemu pokvarjenju, če dobesedno prevedemo besedo korupcija. Razmer v družbi, ki so privedle do te pokvarjenosti sistema, pa niti ljudske niti generacijske vstaje ne spreminjajo. Sledi nadaljevanje istega v novi embalaži. V temelju lahko kaj spremeni šele upor, organiziran po razrednem ključu.
Komentarji
nisem prebral prispevka ampak huda naslovka
Komentiraj