Po štirih zaporednih zmagah na volitvah in 15 letih na oblasti je odstopila predsednica bangladeške vlade Šejk Hasina, predsednik Mohamed Šahabudin pa je na zahtevo protestnikov razpustil parlament. Z oblasti je Hasino odnesla vsesplošna vstaja, ki se je začela s študentskimi protesti proti kvotam za državne službe. Če Hasina ne bi s helikopterjem pobegnila v Indijo, bi jo lahko protestniki ven odnesli kar dobesedno, saj so vdrli v njeno rezidenco, tako pa so tam samo množično proslavili svojo zmago nad diktatorsko babico. Medtem ko je ljudstvo proslavljalo zmago, pa je oblast prevzela vojska.

Prvi manjši protesti na univerzah so se začeli v začetku meseca junija, potem ko je vrhovno sodišče ponovno uvedlo kvote za državne službe, po katerih bi 30 odstotkov državnih služb pripadlo otrokom in vnukom borcev za neodvisnost od Pakistana leta 1971. Skupaj s spolnimi kvotami in kvotami za manjšine, ki jim protestniki niso nasprotovali, bi po kvotah za vnuke bangladeških braniteljev meritokratsko razdelili manj kot polovico zaposlitev. Protestniki so vlado kritizirali, da s kvotami zagotavlja državne službe segmentu prebivalstva, od koder prihajajo njeni podporniki.

V prvi polovici julija so študenti organizirali prve večje blokade na kampusih, nakar je policija reagirala z napadi na protestnike. Policiji se je v nasilju pridružila tudi mladinska organizacija vladajoče stranke Liga Awami - Chhatra liga. Vlada je zaprla univerze in za nekaj dni izklopila internetne povezave. Nato je prepovedala javna zbiranja, uvedla policijsko uro z ukazom represivnim organom, naj na kršitelje brez opozorila streljajo. Policijo je okrepila z vojsko in v notranjost države poklicala celo obmejno stražo. Represivni organi so ubili več sto protestnikov. Natančno število še ni znano.

Prav zaradi represije so se sprva študentskim protestom pridružili še drugi sektorji prebivalstva, tudi potem, ko je vrhovno sodišče v drugi polovici julija razveljavilo kvote. Protesti so tako prerasli v splošno ljudsko vstajo in zadnji dan je v središče prestolnice Daka marširalo okrog pet milijonov ljudi. Vstaja se je po približno mesecu protestov končala z odstopom in pobegom Hasine ter zabavo v njeni rezidenci. Toda med proslavljanjem je protestnike nagovoril načelnik generalštaba bangladeške vojske Vaker-Uz-Zaman in napovedal, da bo prehodno vlado sestavila vojska. Če bo po Hasini Bangladešu zdaj vladala hunta, je bila to pirova zmaga.

Protesti so bili deležni široke podpore. Množičnost je verjetno razlog za uspeh upora proti vladi, toda pogoj zanjo je idejna praznost gibanja. S pozitivnimi zahtevami, torej glede tega, kaj naj nadomesti Hasinino vlado, bi se težko identificirale vse opozicijske skupine od islamistov do komunistov. Zahteva protestov je bila najprej samo ukinitev kvot. Zaradi represije so prišli protestniki na dan z novimi zahtevami, ki pa so bile res samo reakcija na represijo. Po eni strani so zahtevali izpust aretiranih, omogočanje normalnega nadaljevanja študija in finančne kompenzacije družinam ubitih. Druge zahteve lahko opredelimo kot povračilne ukrepe: odstop Hasine, aretacije odgovornih v represivnih organih, odstavitve vodstev univerz, prepoved Chhatra lige in podobno. Kako bi moral izgledati Bangladeš po uspešni vstaji, takšne zahteve ne opredeljujejo. O tem se v skupnem nasprotovanju diktatorski babici združenim protestnikom različnih izvorov in nazorov ne bo treba prepirati, saj je sestavljanje vlade po vstaji prevzela vojska, preden bi se bilo vstajnikom treba domisliti česa svojega.

Vojska je za oblikovanje vlade kontaktirala Bangladeško nacionalistično stranko, Bangladeško nacionalno stranko in Bangladeški islamski kongres, ki ga je Hasina med protesti prepovedala. Iz imen je jasno, da ne gre za neke napredne sile. V začasni vladi bi poleg generalov in nacionalistov sedeli tudi znani ekonomisti in intelektualci. S tudi mednarodno uglednimi imeni iz civilne sfere vojska ustvarja vtis liberalnejše vlade in, da ni zgolj oportunistično izkoristila protestov, ki jih je prej zatirala, ampak so jo prav oni neposredno ustoličili. Sodelovanje z desničarskimi strankami je vojska uravnotežila. Za vodjo začasne vlade je bil po prvih informacijah po dogovoru med generalštabom in nacionalistično stranko izbran marksistično-lacanovski intelektualec Slavoj Žižek – se opravičujemo, lacanovski zdrs – izbran je bil marksistično-lacanovski intelektualec Solimulla Khan. Alah jim pomagaj.

Mednarodni odziv na vojaški prevzem oblasti tvorijo pozivi k umiritvi razmer in čimprejšnjemu prehodu v demokracijo ter organizaciji volitev. Tako so med drugim dejali generalni sekretar Združeni narodov António Guterres, visoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve Josep Borrell in še slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon. Mednarodni odziv je torej skladen z retoriko generalov, ki prevzem oblasti upravičujejo prav z umiritvijo razmer do organizacije volitev. Gre za standardno retoriko hunt po vojaških udarih, le da ji tokrat samooklicani svobodni svet verjame in se ji pridružuje. Samo da ni »ulica«, ampak »normalizacija«, pa čeprav pod hunto. Za razliko od tujih funkcionarjev bangladeški študentski organizatorji pravijo, da je vojaška vlada zanje nesprejemljiva, tako da bi se lahko protesti še nadaljevali. V tem primeru jim bo vojska nasproti stala ne samo kot potencialno nelojalen represivni organ oblasti, ampak kot sama oblast.

Hasine ni več v državi, kvote je po odločitvi vrhovnega sodišča ukinila še sama. Začasna vlada lahko ugodi tudi drugim zahtevam študentov, na primer odstavi vodstva univerz, aretira problematične policiste in tako dalje, s čimer bi tudi sebe legitimirala. Študentski organizatorji so za vodenje začasne vlade predlagali 84-letnega nobelovca in bankirja Muhameda Junusa, torej tudi sami izbirajo po podobnem ključu kot vojska. Če ulica nima svojih idej, potem zdaj nima s čim nasprotovati novi vojaški vladi. Ker so se protestniki mobilizirali samo okrog negativnih zahtev, je to verjetno edini možni razvoj dogodkov. Bangladeš bo tako zdaj po uspešni vstaji morda dobil samo novo diktaturo.