Pred nekaj dnevi je v spletno javnost priromal zapisnik sestanka dela rogovske skupnosti, na katerem so odločali o izgonu problematičnega dela migrantov iz nekdanje tovarne Rog in poteku tega izgona.

Iz zapisnika je razvidno, da večina prisotnih, torej večina tistih, ki so po sestanku izvedli izpraznitev in zapečatenje prostora, nekdaj znanega pod imenom Second Home, izseljene migrante smatra zgolj in predvsem za kriminalce.  V zapisniku lahko beremo enega izmed udeležencev sestanka, ki zatrdi: “Opravka imamo s kriminalci”, spet drugi na ugovore odgovarja z: “A vi veste, da je to pač celodnevna dilalnica?”, na kar spet tretji dodaja: “Dila se, dila! Ne vutra, ampak horse!”. S preglasovanjem se je skupina odločila za izgon dela migrantov iz Roga. Na vprašanje enega od uporabnikov: “In kam bojo šli pol oni?”, je vidnejši aktivist Ambasade Rog odvrnil: “Domov”.

Za kaj pravzaprav gre? Pred tremi tedni so zadeve v zasedeni nekdanji tovarni Rog zavrele. Migrant, del domnevno deviantne skupine v Rogu delujočih migrantov, je drugega uporabnika Roga z nožem zabodel v nogo. O zadevi so obširno poročali tudi mediji. Nesrečni dogodek je sprožil tako imenovani izredni sestanek rogovske skupnosti in pripeljal do odločitve o zapečatenju prostora Second Home, zdaj znanega pod imenom The Vampire.

Obveščenemu opazovalcu dogajanja v Rogu lahko pride na misel, da v zvezi z begunci oziroma migranti v Rogu obstajata dve struji; dve vrsti migrantov, dva načina reševanja zapletov. Najprej imamo aktivistke in aktiviste Ambasade Rog ter njim pripadajočo migrantsko skupnost. O vključujočih aktivnostih te skupine, ki obsega javne intervencije, DJ delavnice in nepremičninsko posredništvo, se lahko prepričate na socialnih omrežjih Ambasade Rog. Druga struja je vezana na prostor in kolektiv Second Home oziroma The Vampire. Četudi je ta struja prej bila udeležena v vrsti aktivnosti, vezanih na migrantsko skupnost, naj bi do danes postala precej odsotna. Kar naj bi ostalo, je zgolj skupina kriminalcev, ki so tako Rogu kot njenim uporabnikom in uporabnicam, ter nenazadnje ostalim migrantom, nevarni.

Opravka naj bi torej imeli z organiziranimi kriminalci, ki Rog izkoriščajo za preprodajo najhujše sorte mamil, ki širijo svoj teritorij in so za dosego svojih ciljev pripravljeni ljudi zabadati z nožem. Ena izmed uporabnic Roga v zapisniku pove: “Vsi so isti, samo on je glup, ker je to naredu pred vsemi”. Sklepamo torej lahko, da so kar vsi pripravljeni na zabadanje z nožem.

Tokratni komentar ne bo poskušal kakorkoli zanikati pričevanja uporabnikov Roga, da je del izgnane migrantske skupnosti prekupčeval s horsom, da je eden izmed njih drugega uporabnika Roga zabodel v nogo. Bo pa tokratni komentar poskusil preizprašati temeljne predpostavke aktivističnega delovanja in spreminjanja. Zdi se namreč, da večina aktivistične in rogovske skupnosti ne razume, da so del migrantske skupnosti tudi kriminalci, tudi dilerji horsa, tudi tisti, ki zaradi kriminalne narave svojega samoohranitvenega delovanja prihajajo v konflikt z drugimi uporabniki Roga.

Naredimo primerjavo s čefurji. Čefurji so predvsem tisti priseljenci z juga, ki poslušajo napačno glasbo, nosijo “trenirka stil” in so hitre jeze. Niso pa čefurji priseljenci z juga, ki se vpišejo na fakultete, ki trenirko zamenjajo s kavbojkami in ne uporabljajo srbohrvaških izrazov v vsakodnevnem pogovoru.

Podobno, a obenem nasprotno so pravi begunci tisti, ki se učijo slovenskega jezika, ki se želijo integrirati, ki se učijo DJ-janja v Ambasadi Rog ali obiskujejo Cafe International, kjer uživajo v čaju in piškotih ter igrajo družabne igre. Preprodajanja drog in tatvin se pa lotevajo zgolj kriminalci, ne pa tudi begunci. A ob izgonu kriminalnega dela migrantske skupnosti iz Roga je vendarle obstajala bojazen, da bodo Rogovci izpadli netolerantni, če ne celo rasistični, na kar je ena izmed vidnejših uporabnic ponudila rešitev: “Dost smo pametni, da bomo znali naredit spin, kaj smo naredil, zato da ne izpademo, da mečemo ven begunce”.

A žal so počeli točno to. Metali so ven begunce. Morda res kriminalne begunce, pa vendar begunce. Tisti del beguncev, ki se iz kakršnih koli že razlogov, ki so jih ustvarile njihove življenjske, migrantske ali lumpenproletarske okoliščine, ni hotel vključiti v produktivne dejavnosti, se je lotil kriminala. Če Rogovska ali aktivistična srenja lahko razume, kako deluje evropski migracijski režim, če lahko razume, zakaj in kako obstajajo črnski geti v ZDA z vso preprodajo drog ter ostalim kriminalom in nasiljem, zakaj je tako težko razumeti, da so begunci, ki pristanejo v Evropi, v veliki meri kriminalizirani na zelo podoben način? Od Maročanov v bruseljskem Molenbeeku do Albancev v Švici in Gruzijcev v Rusiji.

V okolju, kjer ti družbena infrastruktura in institucije ponujajo kvečjemu zapor ali izgon, je skorajda manj racionalno ne preprodajati drog oziroma ne postati kriminalec. Odločitev za preprodajo drog ali za tatvine je odločitev proti životarjenju, proti morebitnim miloščinam. Seveda je to umazan svet, ki vključuje nasilje, medosebna izigravanja, logiko moči, vendar ni nič manj legitimen kot odločitev za aktivizem.

Aktivistično miselnost namreč spremlja neko perverzno, vzvišeno samopoveličevanje. Drugi so statični, aktivisti pa svet spreminjajo na bolje. Korak za korakom, če je treba. Ne glede na to, da gre za korake po hribu navzgor, medtem ko snežni plaz vse skupaj nediskriminatorno potiska navzdol. Če se sveta ne da spremeniti, se aktivisti vsaj trudijo, kaj pa delaš ti? Gravitacijska sila aktivizma je največja grožnja, ki preti tistim, ki so se začeli zavedati, da so v kurcu. In kriminal ne paše v rogovsko aktivistično zgodbo. Umazan svet preživetja družbenega dna se ne sklada s tako imenovanimi produktivnimi oblikami družbenega upora.

Kar se pozablja, je, da nihče ni izbral kriminala na račun boljše alternative. Treba je spoštovati odločitev beguncev-kriminalcev, ki se niso sprijaznili z minimumom človekovih pravic, temveč so se lotili edine gospodarske dejavnosti, ki jim je na voljo: preprodaje drog in tatvin.

Zakaj je eden izmed kriminalnega dela v Rogu delujočih beguncev drugega uporabnika Roga zabodel v nogo, mi kot informiranemu zunanjemu opazovalcu ni jasno, še manj mi je jasno, kaj naj bi rogovska skupnost v takšnem primeru storila. Sem pa prepričan, da nasilja in kriminala, četudi neusmerjenega in neartikuliranega, ni treba obsoditi na isti način in ga sankcionirati z istimi mehanizmi, kot to počne državna oblast. Tako kot uporabnik Roga begunca-kriminalca pošilja domov, tako tudi Cerarjeva vlada pričakuje, da bodo zaradi rezilne žice begunci, problematični ali ne, preprosto šli drugam. Tako tudi župan Janković ob zaprtju stalnega mesta uporabnikov heroina - parkirišča na Metelkovi ulici đankse pošilja drugam in se nato vznemirja, ko preplavijo center Ljubljane.

Vprašanje je, ali si rogovska skupnost upa sodelovati s kriminalci. Ali si upa sodelovati z ljudmi, ki so pripravljeni nekoga zabosti v nogo? Ali si upa sodelovati in sobivati s tistimi, ki nimajo zadržkov do tatvin? Okoliščine, ki nekoga oblikujejo v človeka, ki ima komaj kaj za izgubiti, ki tvega posledice kriminalnega delovanja, ki preprodaja droge - te iste okoliščine namreč oblikujejo ljudi v huligane, ki delujejo kot katalizator arabske pomladi. Iste okoliščine oblikujejo ljudi v huligane, ki vržejo prvo granitno kocko v zgradbo mariborske občine na mariborskih vstajah. Iste okoliščine človeka vodijo v to, da se iz protesta samozažge v Atenah. Razlika je le v zgodovinskem trenutku.

Kriminalci, izločki človeške družbe, lumpenproletarci, so prezirani s strani aktivistov, dokler zgodovinske okoliščine ne ustvarijo revolucionarnega trenutka. V tistem trenutku pa kriminalec postane revolucionar. Postane mučenik, o katerem se v mirnodobnem času nihče ne sprašuje, kdo in kaj je, kvečjemu se zgraža nad njegovim prekupčevanjem z drogami, nad njegovimi krajami ali štihanjem.