Na nebu ob spremljavi bučečih govorov lahko opazimo odseve gromenja topov. Ni treba posebej napeti možganov, da ti je jasno, da gre za vojno. Povod? Objava članka Vsem moškim so všeč dolge noge v Dnevniku ni bila nič drugega kot izkaz največje sovražnosti vsem tistim, ki na strani domnevnega razuma držijo obrambo agore čiste znanstvene racionalnosti. Podan na osnovi predavanja raziskovalke na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU dr. Simone Fišer Kralj, nam v obraz izbljuva jedek curek biologističnega žolča, ob tem razkrivajoč opolzkost naravnih zakonov privlačnosti med damo in gospodom. Feministična skupina Vstajniške socialne delavke zazna napad na svoje ideale ter pozove k boju! Bojnim krikom se z udeležbo v klanju poklonijo z vseh strani razen z desne, ker so njihove vrednote drugačne. V bojni rog zapiha tudi naš radio. Zadnja na bojišče v polni opremi - gre za članek Predolge noge in prekratka znanost, podpisan s strani znanstvene srenje - prikoraka tednik Mladina.

Da je vsota tistega, kar je bilo natvezeno v Dnevniku, absolutna bedarija, nam je menda že jasno - na podlagi tega lahko upamo, da bo članek v Mladini zadnji. Sledeč tej želji, v tokratnem komentarju ne bom obnavljal vseh idiotizmov, ki jih po vsej verjetnosti tako ali tako poznate. V bistvu bo šlo za komentar komentarja - namesto Dnevnikovega članka bo fokus spesnjenega spis, s katerim je v klanje prikorakala Mladina.

Že na začetku Mladininega pamfleta opazimo, da postrojeni napad opravičujejo z referenco na znanstveno odlikovanje, vžgano v njihova srca. Resnica je napadena in dolžnost terja od njih, da ideologijo, ki s posilstvom znanosti močno presega svoj zapor ter privilegij nereflektirane spontanosti, vržejo v ognjeno peč, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Iz vojske v en glas zahrumi krik, ki vam ga sam sedaj, ko je bitke že konec, lahko posredujem s citatom:

“Znanstveniki in znanstvenice smo plačani, da gradimo družbo napredka in zrele, na enakovrednosti vseh ljudi temelječe demokracije. Populistično všečne manipulacije izsledkov znanstvenih raziskav so nevarno izkrivljanje realnosti in so v službi ideologij diskriminacije in enoumja, ki sodijo v avtokratske ureditve.”

Ob vsesplošnem zanosu enote čisto-znanstvenega moralizma spregledajo, da je znanost vse prej kot idealizirana čista resnica, kateri naj bi služili. Borijo se za priznanje resničnosti, ki ga znanstvena skupnost podeli na osnovi predpisanih kompetenc, upoštevanja pravil pristopanja k objektom ter tvorjenja konceptualnih polj. A ta status je bil de facto podeljen tudi njihovemu sovragu, pa naj bo to podpisnikom všeč ali ne. Dvomim, da članek tako močno odstopa od predavanja, da obsodbe ne bi letele tudi nanj. V skladu s tem bi morali prej kot da teorijo pražijo na ražnju svojih znanstvenih kompetenc, na nateznico postaviti to prakso samo - biti v zadnji instanci naperjeni proti sami ideji prakticiranja znanosti, ki takega tipa izjav ne prepoveduje, temveč omogoča. Tako napadeni članek kot razjarjeni nosilci čiste racionalnosti v zadnji instanci temeljijo na isti, slepi zaverovanosti v znanost kot tisti instanci, ki je od razsvetljenstva naprej okitena z nezmotljivostjo. Vir, s katerega se stika kritika, je obenem register, ki producira biologistične neumnosti. Problem ni v neupoštevanju znanstvene metodologije, temveč prav v slepem verjetju v njene resnice! V precep moramo zatorej vzeti razmerje med oblastjo in resnico kot njenim pogojem in učinkom in ne med notranjo resnico znanosti in ideologijo kot vrednostnemu parazitu, ki najeda možnost čiste objektivnosti.

Z bojišča medtem še vedno odmeva zven triade enakopravnosti, demokracije ter napredka. Vse skupaj dehti po ostankih zablod osemnajstega stoletja, v katerem so skovali idejo sočasnega in nezaustavljivega napredka znanosti in svobode. Kot drugo, bruham in trpim ob v oči sijoči levičarski nebulozi, ki med bojem za pravice izključenih ter idealno resnico spleta jekleno verigo občosti. V tekstu, ki ga en od podpisnikov nosi v žepu, piše, da proletariat v razrednem boju vodi teoretska strast, njegovega sovraga gola ideologija. Na eni strani tako poteka z emancipacijskim natvezanjem poživljena kopulacija resnice in metode, na drugi strani v kupu gnojnih izcedkov leži spontanost vladajoče ideologije. O vprašanju med oblastjo in resnico še vedno ne duha ne sluha ...

Spev se zaključi z navedkom za silo spremenjene Marxove enajste teze. Podpisniki menijo, da je bistvo znanosti v tem, da “naj bi naravo (in resničnost nasploh) odkrivala, interpretirala in predvsem spreminjala”. Sprti sili odideta vsak na svojo stran - obe še vedno vžgani s pečatom znanstvene vednosti, ohranjujoč svojo strategijo.

Pa gre kljub vsej tej dvoumnosti v izrečenem še vedno za znanost? Seveda! Gre za znanost, ki se tako kot vedno prepleta s tisto arbitrarnostjo, ki naj bi jo pisci pamfleta odpisali. Morda bi bilo fino, da v vse skupaj vnesemo kanček samorefleksije in priznamo, da s tem, ko moraliziramo o napredku, enakosti in ostalih kvazi-univerzalnostih, v zadnji instanci ne počnemo nič drugega, kot da prevzamemo neko specifično pozicijo ter se z nje poslužujemo skupka tehnik, ki jo obarvajo s statusom resničnosti. Iz tega, da je status znanstvenega spoznanja podeljen tudi privržencem biologizma, lahko sklenemo, da v boju proti njemu sploh ni šlo za razkritje neke vsiljene ideologije, ampak za dvoznačno uporabo strategij istega tipa. Dokler se bo kritika stekala izpod vzvišenega ter dvoumnega okrilja znanosti, si več od občasnega rušenja gradov ter zvrhane skodele levičarskega plebejstva ne moramo obetati. Sam pa si namesto še enega vstajništva želim lomljenja bergel, na kateri se opirata krivonogi pokveki, objavljeni v Dnevniku ter Mladini.   

Tako ob branju prvih kot drugih je želodčne krče utrpeval Matija Jan.