»V zadnjem času lahko opazimo, da se ljudje vedno manj ukvarjamo z dejavnostmi, kot so politika in ekonomija, katere imajo za nas enormen pomen. Posledično s tem uničujemo sebe, kot tudi državo.

Križarji resnice smo skupina strokovnjakov na področju politike in ekonomije. Namen te spletne strani je bralce seznaniti z aktualnimi razmerami v Sloveniji, kot v svetu; ter jim pomagati izbrati želene odločitve.«

No, strokovnjaki je nekoliko premočna beseda, potem ko nam Urban Purgar, edini še ostali rumeni jopičnjak, razloži, da gre za nadobudne, a še neizkušene 16- in 17-letnike, ki poskušajo ustvariti svoj novi disidentskodesničarski projekt. Še ena spletna stran na gomili že pozabljenih nelektoriranih mozaikov reprodukcij idej o veliki zamenjavi belega moškega z nebelimi neljudmi, suverenosti zamišljenih skupnosti, strahu za moškost ob emancipaciji zatiranih in ostalih teorij zarot. Nič novega ob vzpostavitvi liberalne vlade, ki vsakič vzpostavi plodne pogoje za razrast desnega ekstremizma. Nov je predvsem odziv že ustaljene desnice. 

Na eni strani je osrednja desnica, utelešena predvsem v članih in podpornikih Slovenske demokratske stranke, svež suverenistični in ksenofobni projekt sprejela z odprtimi rokami. V opoziciji se splača radikalizirati volilno telo. Temu pritrjuje hiter preboj Križarjev resnice na radarje kletnih prostorov Twitterja, kamor so jih postavile dve ali tri poobjave določevalcev splošno sprejete resnice v kleti, kot je tviterašica Johanca, velika podpornica lika in dela Janeza Janše. 

Na drugi strani medalje pa so se znašli disidentski desničarji, ki so postali precej sumničavi in previdni, da ne rečemo paranoični. Nič čudnega po tem, ko so bili nekateri za časa vlade Janeza Janše iz pragmatičnih predlogov odstranjeni s skupnega omizja. Na poziciji se izplača odreči radikalnejšim izrastkom lastnega političnega gibanja.

Ernecl 1

Zdi se, da vsakokratni prevzem oblasti Slovenske demokratske stranke oslabi disidentska desničarska gibanja – bodisi s tem, ko jih SDS razvodeni s sprejemom med svoje vrste, ali tako, da se jim odreče. Vendar se tako lahko zdi le, če v poskusu teoretizacije realpolitike spregledamo dejansko realpolitično delovanje. Tudi če lahko ugotovimo, da SDS poskuša svojo radikalnost skriti za svobodo govora in legalizmom, vseeno materialno ohranja radikalna desničarska gibanja pri življenju. Spomnimo se primera podelitve statusa delovanja v javnem interesu neonacističnemu Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot. »Mitja Iršič s kulturnega ministrstva pojasnjuje, da Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot izpolnjuje vse zakonske pogoje za status nevladne organizacije v javnem interesu.« Na poziciji se izplača odreči radikalnejšim izrastkom lastnega političnega gibanja, a jih je treba ohraniti v stanju pripravljenosti, ko oblast prevzamejo drugi.

Ernecl 2

Sorazmerja med močjo teh zamišljeno ločenih skupin torej ne gre iskati. Porazgubijo se na čustveni gugalnici med materialno podporo Slovenske demokratske stranke, da ekstremisti ostanejo v pripravljenosti, in občutkom obupanosti ekstremistov, vsakič ko jih Slovenska demokratska stranka zataji. Ko SDS prepozna ernecle za škodljivce v predvolilnem boju, se jim lahko mirno odreče, saj ernecli drugega političnega zatočišča nimajo, kljub poskusom ustvarjanja svojih neodvisnih medijev in predsedniških kandidatur. Po drugi strani pa bo angažma Aleša Ernecla vedno koristil populističnim težnjam Slovenske demokratske stranke, kot sta denimo sovraštvo do migrantov in sprevračanje zgodovine. Ni lahko biti ekstremist.