Ob prvi obletnici terorističnih napadov v Parizu smo s pomočjo medijev podoživeli tragedije bolj ali manj udeleženih v napadu. Pred ekranom in za radijem smo lahko žalovali, se jezili, sočustvovali in besneli. Organizatorjem dogodkov in medijem smo hvaležni, da so v nas prebudili čustva, ki sicer ne bi privrela iz nas. Koncertna dvorana je prvič po terorističnem napadu na metal koncert lansko leto odprla vrata, prisotne pa je tako z glasbo kot s tišino obdarovala ikona resnejše popularne glasbe.

Za medijsko povzemanje je predvsem značilno hkratno poudarjanje čustev in razuma, pojmov, ki se v zahodni miselnosti sicer izključujeta. Tako je francoski premier Manuel Valls ob tem, da je na njegovi pisalni mizi portret znančevega sina, ki je v napadu izgubil življenje, resno in razumsko dodal, da bo Francija najverjetneje podaljšala izredne razmere.

Čustva zameglijo razum, ali pa tudi ne. Spektakel je samo ena plat protiterorističnega kovanca, druga pa je koncentracija moči in nadzora v vladajočemu establišmentu. V Evopi se odvija zgodba, ki smo je spremljali petnajst let nazaj na drugi strani Atlantskega oceana. Tam petnajsto obletnico praznuje zloglasni Patriot Act.

Uzakonjen patriotizem je pravno legaliziral, ali pa vsaj legitimiral kršenje človekovih pravic. Tajno Sodišče za nadzor nad tujimi obveščevalci je interpretiralo Domoljubni zakon in če je sam zakon še prestal šibek test javnosti v kongresu, pa so se javnemu nadzoru izognile interpretacije zakona. Podobni primeri, sledeč razkritjem nekdanjega ameriškega pogodbenega obveščevalca Edwarda Snowdna, niso redkost. Gre za fenomen tako imenovanih tajnih zakonov.

Sama ideja tajnega zakona je zaskrbljujoča. Obveščevalne agencije redno izdajajo nova pravila, ki se ne zapišejo v zvezni register. Prav tako se po pravilu javnosti izognejo predsedniški ukazi, ki se tičejo nacionalne varnosti. Razkriti dokumenti State departmenta kažejo, da se v megleni tajnosti izgubi 42 odstotkov zavezujočih mednarodnih pogodb.

Ceno plačuje demokracija, saj državljani ne morejo soodločati v političnih odločitvah. Ločitvi oblasti, na kateri temeljijo zahodne demokracije, je establišment v imenu varnosti, nacionalnih interesov in zahodnega načina življenja, polomil zavore in vnesel neravnotežja, saj je tako zakonodajno kot sodno oblast zavil v tančico skrivnosti.

Mednarodni terorizem v zgodbi o tajnem in neprestanem nadzoru igra zgolj stransko vlogo. Zakoni, sprejeti kot odgovor na pred petnajstimi leti izveden terorističen napad, niso bili posebno uspešni pri preprečevanju takšnih napadov. Precej bolj so bili usmerjeni v domače prebivalstvo in nasprotnike vladajočega politično-ekonomskega razreda.

Notranji politični nasprotniki pa niso bili glavna nevarnost elit Združenih držav Amerike. Večja kriza je zanje predstavljalo usihanje njihove mednarodne moči, usihanje svetovne hegemonije in načet status največje velesile. V obupanem poskusu po njeni ohranitvi je boj proti terorizmu in z njim povezano politiko in retoriko uspešno izvozila v svoje protektorate po svetu. Če želijo protežejske države ohraniti privilegije, ki jim jih zagotavlja svetovni policaj, morajo velikega brata podpreti.

V Turčiji smo uspešno povzet boj proti terorizmu videli ob nedavni aretaciji članov prokurdske Ljudske stranke HDP. V Sloveniji smo se soočali s spremembami Zakona o obrambi, obeta pa se nam tudi drastična sprememba zakona o tujcih, ki mednarodne konvencije o varovanju človekovih pravic prestavlja na stranski tir.

Če pogledamo, ironično rečeno, "uspešne" proti-teroristične zgodbe, hitro prepoznamo ustaljen vzorec. Ekonomsko ali vojaško posredovanje močnejše države v šibkejši pripelje do radikalnih odzivov šibkejših, ki se posegom na svojem ozemlju ne morejo obraniti z enakovredno razvito, v slabšem primeru vojaško, močjo. Močnejši ustrahovalci in nadlegovalci situacijo prikažejo skozi prizmo dobrega. Kako se mesti razdelita, je že vnaprej jasno. Odgovorijo z večjo silo in pozitivna povratna zanka je sklenjena. Spirala pelje le še navzdol, ob njenem padanju pa se krčijo državljanske pravice in demokratične možnosti za nasprotovanje.