Mejni razlogi zavrnitve azila

Mejni razlogi zavrnitve azila

Mnenje, kolumna ali komentar
25. 2. 2020 - 16.00

Ministrstvo za notranje zadeve je na novega leta dan izdalo pet negativnih odločb o prošnji za azil eritrejskih državljanov. Slovenija je izmed redkih držav, ki v tolikšni meri zavrača prošnje za azil Eritrejcev, saj je bilo leta 2018 po podatkih Evropskega azilnega podpornega urada v državah EU več kot 80 odstotkov prošenj odobrenih že na prvi stopnji, podatki iz novembra prejšnjega leta pa kažejo isto sliko. Spomnimo, da je eritrejska skupnost zaradi zavrnjenih prošenj organizirala protest. Nekaj tednov po prvih zavrnitvah so prošnjo za azil zavrnili še štirim Eritrejcem, prejšnji teden pa še dvema. Od nekaj več kot dvajset eritrejskim prosilcem za azil je ministrstvo do sedaj enajstim zavrnilo prošnjo za mednarodno ali subsidiarno zaščito. 

Izjava Eritrejske skupnosti ob negativnih odločbah / Statement of Eritrean Community on negative decisions
Anonymous
 / 14. 1. 2020

Argumentacija ministrstva v odločbah je kratko malo bizarna, v prenekaterih primerih pa nekonsistentna. Odločba namreč sestoji predvsem iz dveh ravni. Po eni strani presoja notranjo konsistentnost prosilčevih izjav - torej, če se njegovo navajanje dogodkov in razlogov ujema z izjavami v drugem intervjuju in če so njegovi odgovori na podvprašanja hitri in niso v nasprotju s prvotnimi navedbami. Seveda, ljudje smo pač notranje protislovni in izjave o dogodkih se razlikujejo glede na okoliščine in čas, v primeru jezikovne in kulturne razlike pa je spodletelost podajanja docela razumljive in skladne zgodbe skoraj da ne zagotovljena. Ker je skladnost tu tako luknjičava, je kajpada močno odvisna od predpostavke presojevalca, kar pa je v primeru ministrstva za notranje zadeve bolj kot to, da je - če parafraziramo znano krilatico - nedolžen, dokler ni dokazano nasprotno, to, da je kriv, dokler ni dokazano drugače.

Iz zapora v zapor
MNZ z negativnimi odločbami o prošnjah za azil petih Eritrejcev
 / 17. 1. 2020

Absurdnost poskusa dokazovanja domnevne lažnivosti prošnje za mednarodno zaščito je vidna v copy-paste argumentu, da prosilec ni zaprosil za azil v prvi varni državi Evropske unije. To je zapisano tudi v nekaterih primerih, ko je prosilec že zaprosil za zaščito v državi izven EU, ponekod pa ta argument vztraja, kljub temu da je hkrati zabeleženo, da je čakal na azil v Grčiji ali drugih perifernih državah Unije.

Po drugi strani pa se skladnost prosilčevih izjav presoja z zunanjimi dejstvi in dostopnimi informacijami, na podlagi česar je bila tudi zavrnjena večina prošenj za azil Eritrejcev. MNZ tukaj postopa empiristično: številna poročila mednarodnih organizacij, ki poročajo o poraznem uresničevanju človekovih pravic v Eritreji, ministrstvo zavrača zaradi posrednosti teh informacij. Ker so ta poročila večinoma narejena na podlagi intervjujev s pripadniki diaspore in ker ti režim vidijo pristransko ter jim zato pač ne gre zaupati, poročila niso verodostojna. In ker te organizacije niso imele vstopa v Eritrejo, mediji in akademski članki povzemajo informacije iz istih virov, prosilcem za azil pa prav tako ni za zaupati, se odločbe sklicujejo predvsem na eno poročilo - poročilo urada Landinfo (Eritrea: National Service), ki deluje pod Norveškim direktoratom za migracije.

Argumentacija v poročilu urada Landinfo je močno podobna MNZ-jevi. Poročilo kritizira omejenost poročil, ki temeljijo na intervjujih z eritrejskimi begunci, ter povzemanje istih virov in zato stavi na večjo verodostojnost zaradi neposrednega stika s tam prisotno mednarodno skupnostjo, Eritrejci in eritrejskimi oblastmi. Ko povzema kazni za dezerterstvo, tako razlikuje med sankcijami, ki so zapisane v zakonu, in tistimi, ki se udejanjajo v praksi.

Za izogibanje obveznemu služenju vojaškega roka je po zakonodaji tako predvidena kazen od dveh do petih let zapora oziroma v izrednih razmerah, kot je vojna, tudi smrtno kazen. V praksi pa naj bi bile kazni za dezertiranje največ nekaj mesecev v zaporu. A v opombi, ko omenjajo te neposredne vire, govorijo le o primerih, ko je na primer oseba poročala, da je bil njen nečak v zaporu eno leto, potem pa je dobil službo kot učitelj. Ali pa da je neko veleposlaništvo poznalo primer lokalnega uslužbenca, ki je večino svoje osemmesečne kazni odslužil z opravljanjem javnega dela. Domnevno neposreden dostop do empiričnih informacij tu konča v najslabši obliki spekulativnosti - zbiranju posrednih podatkov brez direktnega stika s kršitelji teh zakonov in posledično brez njihovega interpretativnega vložka. Samo poročilo to mestoma tudi poudarja.

Ko poročilo govori o podobnih informacijah drugih mednarodnih organizacij, poudarja, da so osnovani na eritrejskih virih. Prav tako ne zavrača poročil, narejenih na podlagi intervjujev eritrejskih beguncev, izpostavlja le nekatere omejitve posploševanja na podlagi teh virov, čeprav se zdi, da to naredi za ceno izgube perspektive dezerterjev. Prav tako ves čas poudarja omejenost svojega poročila in izpostavlja zgolj možnost, da se sankcije razlikujejo pri dezerterjih vojaškega in civilnega dela vojske - kar je tudi del argumentacije v odločbah. A MNZ selektivno bere tudi informacije drugih poročil. Za Amnesty International v odločbah tako navaja, da te organizacije nimajo vstopa v Eritrejo in temeljijo zgolj na pričevanjih beguncev ter zato niso verodostojne. Hkrati pa citira njihovo poročilo, naslovljeno Eritreja: upravičeni dezerterji kot vir, ko omenja zniževanje zaporne kazni za dezerterje - kar je v poročilu omenjeno tik ob poudarjanju arbitrarnosti kaznovanja ter dolžine in vsebine sankcij. Ministrstvo samo v odločbah tudi navaja možnost izvensodne poravnave za tiste, ki se vrnejo, in navaja, da nimajo informacij o instanci, ki določa kazen.

Tovrstne taktike niso nove, saj je ministrstvo že leta 2015 sistematično zavračalo prošnje za azil Afganistancem. Poljubnost izbire skupine sistematičnega zavračanja je toliko bolj bizarna, saj je več kot štiri petine eritrejskih prošenj za azil v državah Evropske unije sprejetih na prvi stopnji, ki jih po številu in stopnji prehitevajo le sirske prošnje za azil. A poljubnost sistematičnosti ima svoj sistemski učinek pri odvračanju beguncev in utrjevanju rigidne azilne politike. Eritrejski prosilci za azil so na odločitev čakali tudi do 18 mesecev. Nadaljnja negotovost čakanja v odrinjenosti azilnega doma pač učinkuje tako, da prosilcu ne daje več razlogov, da bi ostal. Kar je tudi učinek, ki je ministrstvu v interesu.

 

*Slika: Spomenik Ilegalcem pri Ministrstvu za notranje zadeve v Ljubljani

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness