Samo spokoriti se morajo
Eritrejska skupnost Slovenije je to sredo pred izpostavo azilnega doma na Kotnikovi ulici v Ljubljani organizirala tiskovno konferenco, ki ji je sledil protestni shod. Med prazniki je namreč Ministrstvo za notranje zadeve petim Eritrejcem poslalo negativne odločbe v odgovor na njihove prošnje za azil. Tako je Slovenija postala prva država Evropske unije, ki ima Eritrejo za varno državo. Prosilci za azil iz Eritreje so se na odločitev ministrstva že pritožili, saj menijo, da je nestrokovna in politično motivirana. Eritreja je namreč diktatura, v kateri morajo državljani za nedoločen čas služiti vojaški rok, v okviru katerega morajo opravljati različna dela, ne da bi za to dobili ustrezno plačilo. Zaradi tega so eritrejski begunci ena od skupin z največ pozitivnimi odločbami na prošnje za azil, pove Sarah Lunaček, profesorica kulturne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Miha Blažič iz Delovne skupine za azil izpostavi, da je ministrstvo v odločbah poročila o stanju v Eritreji upoštevalo zelo selektivno.
To je le eden od razlogov za prepričanje skupine, da so odločbe ministrstva politično motivirane in nestrokovne.
Lunaček predstavi obvezno vojaško službo v Eritreji, zaradi katere se številni prebivalci odločajo za odhod iz države in iskanje mednarodne zaščite v Evropi in drugod.
Ministrstvo je v eni od odločb zapisalo, da gre pri obveznem vojaškem služenju zgolj za zmanjševanje brezposelnosti. Dalje, da trajanje vojaškega roka, kljub temu da ni nikjer časovno zamejeno, v povprečju traja okoli dve leti, kar ne odstopa bistveno od drugih držav, ki zahtevajo obvezno služenje vojaškega roka. Urša Ragver iz Pravno-informacijskega centra razlaga, kakšna je formalnopravna razlika med prisilnim delom in navadnim služenjem vojaškega roka v drugih državah.
Blažič poudarja, da služenje vojaškega roka pogosto ni omejeno zgolj na dve leti.
Argumentacija ministrstva, da gre za ekonomske migrante, med drugim temelji na tezi, da slabo plačano ali neplačano delo v tej regiji ni nič nenavadnega in da ga gre pripisati slabim ekonomskim razmeram v državi. Na takšno argumentacijo odgovarja Harry Verhoeven, profesor na Univerzi Georgetown v Katarju:
Khalid Ali, prosilec za azil iz Eritreje, ki trenutno v Ljubljani čaka na odločbo o vloženi prošnji, pove, da so prebivalci Eritreje sužnji države.
Verhoven še poudarja, da so družine tistih, ki zbežijo iz države, pod hudim pritiskom. Eritreja je namreč edina država ena od dveh držav, ki od svojih državljanov zahteva, da plačujejo davke, tudi če živijo v tujini. To pogosto dosežejo prav s pritiskom na družino izseljenca.
Ministrstvo dalje argumentira, da dotičnih prosilcev za azil ne čakajo hujše kazni, če bi se vrnili v matično državo. Domnevno naj bi namreč nekateri dezerterji zgolj podpisali izjavo, da so se spokorili, in posledično niso šli v zapor. Sicer je nemogoče vedeti, kakšna kazen točno čaka dezerterje, saj celo ministrstvo priznava, da migrante v primeru vrnitve čakajo izvensodne obravnave. Komentira Verhoeven.
Regvar poudari, da bo vprašanje, kaj bi se zgodilo v primeru vrnitve, ključno pri razreševanju pritožb na odločbe.
Ministrstvo je v odločbi tudi zapisalo, da bi lahko dotični Eritrejci za azil prosili v Sudanu. Tega sicer niti Slovenija ne priznava za varno državo. Khalid Ali pove, da se v Sudanu pogosto dogajajo ugrabitve migrantov, ki jih potem predajo Eritreji.
Eno ključnih izhodišč ministrstva je, da so se razmere v Eritreji izboljšale, odkar sta leta 2018 Eritreja in Etiopija sklenili sporazum, s katerim se je razrešil problem obmejnega ozemlja, ki je ostalo po vojni med letoma 1998 in 2000. Verhoeven trdi, da v tem času kljub navedbam ministrstva ni prišlo do bistvenih sprememb.
Verhoeven še poudari, da njegova trditev v strokovnih krogih ni niti malo problematizirana, saj v njih o tem vlada konsenz. Verhoeven tudi meni, da je odsotnost kakršnega koli upanja na spremembo razlog, zakaj ljudje še vedno zapuščajo državo.
Upanje, da bo Eritreja postala varna država, ki spoštuje človekove pravice, je bilo sicer ob odcepitvi države od Etiopije v zgodnjih devetdesetih visoko. A vojna z Etiopijo, ki je zopet izbruhnila leta 1998, je dala vladajoči frakciji Eritrejske ljudske osvobodilne fronte izgovor, da je uvedla strogo vojaško diktaturo, ki je pod pretvezo etiopske grožnje še danes ni odpravila.
Eritrejska ljudska osvobodilna fronta se je formirala, ko je Eritreja po odpravi italijanskega in britanskega gospostva pristala pod Etiopijo. V osvobodilnem boju, ki je trajal od leta 1961 do 1991, se je fronta oblikovala kot vodilna politična sila. Po mnenju nekaterih pa je bila tudi ključna organizacija, ki je načrtno formirala specifično eritrejsko narodno identiteto, kljub raznoliki etnični in verski strukturi prebivalstva. Vprašanje eritrejske identitete sicer ni enoznačno, poudari Verhoeven.
Ena od pomembnih sprememb iz časa vojne za osvoboditev je bila emancipacija žensk, ki so se začele aktivno vključevati v narodnoosvobodilno vojsko. Še danes velja obvezni vojaški rok tudi za ženske.
A kljub prvotnemu emancipacijskemu potencialu vojske za ženske je danes ta po poročanju mnogih begunk prej izgovor za številne spolne zlorabe, katerih žrtve so ženske v času služenja. Eritrejske begunke je v Srbiji intervjuvala Lunaček, ki predstavi njihova poročanja.
Verhoeven si zastavlja vprašanje, v kolikšni meri so takšne prakse institucionalizirane.
Glede na vse povedano se Verhoeven čudi odločitvam slovenskega ministrstva:
Današnji Kultivator zaključujemo z besedami Khalida Alija.
Dodaj komentar
Komentiraj