Tresla se je gora, rodila se je oranžna miš. Donald Trump je pred 103 dnevi zaprisegel kot 45 predsednik Združenih držav Amerike. Njegovi nasprotniki so, delno iz strahu, delno na podlagi Trumpovih izjav, napovedovali preobrat ameriške politike, zrušenje vseh njenih norm in za povrhu še svetovnega reda. Trump je vendar govoril o neinterveniranju Amerike na Bližnjem vzhodu, o zastarelem Natu, o izstopu iz Pariškega okoljskega sporazuma, prepovedi vstopa vsem muslimanov ... Kritiki so si pulili lase, češ, kako ga nobena njegova izjava o ženskah, Mehičanih, Putinu in invalidih ne ustavi. In vendar dejanja Američanov kažejo, da norme družbe in demokracije ter politike niso tako krhke, da bi jih en čuden slon razbil.

Izkazalo se je, da predsednikova nevednost in nepripravljenost učiti se še vedno ne veljata za nekaj krasnega. Nasprotno, nevednost in nezanimanje za politične detajle bosta iz predsednika še vedno naredila idiota.

Trump je trdil, da je bilo treba najprej izvesti preklic in zamenjavo Obamacare. To je bila le ena izmed možnosti, je pa to bil prvi ukrep, ki ga je želel izvesti Paul Ryan, predsednik predstavniškega doma kongresa. Trump je trdil, da bi se raje lotil infrastrukturnega zakona ali davčne reforme. Priliv dodatnih sredstev za obnovo infrastrukture je pozitivno ocenila večina Američanov, davčna reforma pa bi razveselila vsaj korporacije in republikanske milijarderske donatorje. Zdravstveni predlog, ki je bil v nasprotju z vsem, kar je Trump obljubljal med kampanjo, in o katerem ni znal povedati več kot nekaj pozitivnih pridevnikov, pa ni bil nikomur po godu. Po 17 dneh je zdravstvena reforma 45. predsednika zamrla in mu s tem še naredila uslugo. Kajti še tako zaslepljeni volivci, trdno verujoči v Trumpa, bi opazili, da je pod Trumpcare v enem letu 14 milijonov ljudi izgubilo zdravstveno zavarovanje.

»Izkazalo se je,« da bodo ljudje, če ne uspeš ničesar uspešno izpeljati, to »nagradili« z nizkimi rejtingi oziroma z 39-odstotnim odobravanjem predsednikovega dela. To je nižji procent, kot ga je Bush mlajši dosegel po neučinkovitem ravnanju po orkanu Katrina. Tudi hipokrizija zaradi nenehnega igranja golfa, glede česar je prej kritiziral Obamo, in nenehne laži predsedniku še vedno nižajo priljubljenost.

Očitno se Američanov tudi še ni polotila apatija in zmorejo med držanjem za glavo zaradi predsednikovih izjav še vzdrževati svojo tradicijo protestov. Ženski pohod, protesti na letališčih zaradi izvršilne uredbe glede 7 muslimanskih držav, pohod za znanost, pohod podnebnih sprememb, pohod za pravice imigrantov za 1. maj ... Demokrati so po vzoru čajankarske stranke iz Obamovih let v dvoranah »nadlegovali« republikanske predstavnike svojih četrti.

Predsednik je tudi, zdi se da z začudenjem, ugotovil, da obstajajo z ustavo določene omejitve predsedniške moči. Na primer sodna veja oblasti. Ta je zaustavila tri izvršilne odločbe predsednika. Moč sodne veje oblasti je zaustavila izvajanje obeh različic izvršilne odločbe o omejitvi prihoda v Združene države iz šestih muslimanskih držav. V nasprotju z mnogimi Trumpovimi volivci in nasprotniki se sodniki držijo načela, da je treba besede predsednika vzeti dobesedno. Tako so namreč razumeli Trumpove besede, da gre za »prepoved vstopa muslimanov«. Sodišče je predsedniku tudi onemogočilo odtegnitev zveznih sredstev mestom, prijaznim imigrantom brez statusa, če ta ne bodo bolje sodelovala z zvezno policijo. Okoljevarstvene organizacije že prijavljajo pritožbe na sodišča zoper sleherno okoljsko deregulacijo, ki služi predvsem lastnikom težke industrije. To bo izvajanje nekaterih Trumpovih deregulacij zaustavilo tudi za več let.

Trump v veliki meri ni spremenil začrtane smeri zunanje politike. Sankcije na ruskem gospodarstvu ostajajo, napadel je letališče Asada zaradi uporabe kemičnega orožja in ni umaknil ali zmanjšal števila vojakov na Natovih misijah. Frakcija sodelavcev, ki se zavzema za neintervencijsko zunanjo politiko, »America« first, izgublja vpliv.

To, da namesto njih politiko oblikujejo bivši bančniki Wall streeta, pa ne preseneča. Kdo bi verjel obljubam, da bo Trump, domnevni bilijonar, resnično »prečistil močvirje« wall streetovcev in drugega establišmenta, ko pa bodo ti ustvarjali politiko, ki ustreza poslovnežu Trumpu.

Celo četrta veja oblasti kljub nenehnim oznakam »zelo zelo lažnivi mediji«, ki s pogostostjo spominjajo že na zaklinjanje, nekako še ni umrla. Časopisom, na primer »propadajočemu« New York Timesu, raste naklada. Seveda, tudi fake news definitivno rastejo kot gobe po dežju in ljudje vse bolj gledajo tiste medije, ki ne vznemirjajo, ne kontrirajo njihovemu videnju sveta. Mogoče pa bo Trump ljudem res priskrbel službe. Glede na to, da so on in njegovi predstavniki za javnost v 100 dneh izrekli 488 laži in polresnic, bi mediji rabili armado fact-checkerjev še bolj, kot Trumpov twitter potrebuje pomoč slovničarja.

Donald Trump je vsekakor storil škodo, ki jo bo težko do nemogoče popraviti. Na vrhovno sodišče je uspešno nominiral Neila Gorsucha in z naslednjim imenovanjem bo vrhovno sodišče spreobrnil v prevladujoče konzervativno telo za več desetletij. Z vsako okoljsko deregulacijo, ki je sodišča ne bodo ustavila, škoduje planetu. In vsaki družini, iz katere so po njegovih ukazih deportirali očeta, mamo ali celo otroka, rojenega v Ameriki, ki so bili pod Obamo zaščiteni. In škodi vsakemu otroku, ki mu sošolci v glavo mečejo besede o mehiških posiljevalcih, saj, če lahko predsednik, lahko tudi jaz. In mnoge svoje privržence je tako učinkovito obrnil proti medijem, da bodo ti raje verjeli predsedniku kot njim, in tako podpirali ukrepe proti njim samim, to je delavskemu razredu.

Pa vendar vsak dan poleg globine Trumpove nesposobnosti dokazuje tudi moč institucij, ki je prej nismo opazili ali pa cenili. Države se še vedno ne da voditi kot podjetje, predsedniško delo je še vedno težko, in vedeti, kaj je v zakoniku, ki ga promoviraš, je še vedno nujno. Kongres je še vedno počasno telo, razdeljeno na frakcije znotraj obeh strank, s katerimi se je treba potrpežljivo pogajati, ne pa jim groziti preko twitterja. Politični sistem, njegove tradicije in celo družbene norme, status quo z vsemi pomanjkljivostmi je pač trdnejši od posameznika. Uniči ga pravzaprav lahko le množica z aktivnim rušenjem ali pa druga množica z obračanjem pogleda stran.

Komentirala je Gea.