Jutri je osmi marec, dan žena. Še ena priložnost za politike, da javnosti – predvsem ženskam pokažejo svojo razsvetljenost in floskulizirajo o odpravljanju neenakosti brez dejanskih posledic že naslednji dan. Da ženskam na dan, ki se je, ne pozabimo, izvorno imenoval dan delovnih žena, govorijo, naj praznujejo, ne protestirajo. Tako je tudi trenutna slovenska vlada napovedala svoje praznovanje s plemenitim, a zdaj že klišejskim sloganom »Namesto rož, dejanja«.

20. februarja se je oglasil minister za delo Luka Mesec, ki nas še vedno želi prepričati, da ima Levica v koaliciji kakršenkoli vpliv, in na novinarski konferenci pod istim sloganom izpostavil za vlado najbolj problematična področja zapostavljenosti žensk. To so preživnine, ločitveni postopki in nasilje nad ženskami, predvsem porast števila femicidov v zadnjih letih. Na njegovem ministrstvu so v luči teh problemov v javno obravnavo vložili Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami. Že pred tem so v medresorsko usklajevanje vložili Resolucijo o nacionalnem programu s področja enakih možnosti moških in žensk, ki pa je enaka resoluciji, ki jo je predstavila že prejšnja vlada, torej ministrstvo pod vodstvom Janeza Ciglerja Kralja iz Nove Slovenije. Druga resolucija sledi priporočilom Evropske unije, ki pa se tako kot Socialni demokrati, krajše SD, in Svoboda osredišča predvsem na izobraževanje žensk za zaposlitev v računalništvu in drugih moškodominiranih gospodarskih panogah in povečevanje digitalne pismenosti med ženskami. Gre za izrazit prepad med identificiranimi problemi in rešitvami, ki jih vlada ponuja.

Poleg tega intersekcionalni feminizem, ki ga zagovarja Levica, na mnogih področjih ni skladen z liberalnim feminizmom SD-ja in Svobode. Težave, kot vemo, so sistemske in popolna enakost spolov v liberalizmu ni mogoča. Ta sistem temelji na neenakosti in neenakost spolov je eden poglavitnih pogojev, da deluje – na račun žensk odpira moškim več možnosti, enako kot na račun delavcev omogoča kopičenje bogastva v rokah lastnikov. Ko govorimo o opolnomočenju žensk, gre pri liberalnem feminizmu pravzaprav za prikrito opolnomočenje trga. Od vlade lahko v najboljšem primeru pričakujemo le skupek manjših ukrepov, ki naj bi izboljšali stanje znotraj sistema.

Eden temeljnih načinov, na katere liberalni feminizem domnevno ukinja patriarhat, je uporaba spolno vključujočih jezikovnih form. Gibanje Svoboda pa je bilo navdihnjeno celo do te mere, da so v svojem strankarskem programu izumili novo besedo za omejevanje pravic žensk, to je »ženskomejevanje«. Stvar govori sama zase, četudi gre za tiskarskega škrata. Kot del reševanja neenakosti med spoli jezikovno občutljiv jezik opredeljuje v svojem programu SD, spodbujanje spolno vključujoče jezikovne prakse pa je tudi del nove resolucije. Stranke na mnogih področjih pravic žensk kot prakso predstavljajo lastno zgledno vedenje. A kot kaže, imajo tudi sami pred sabo veliko dela. Minister Mesec je na primer na prej omenjeni tiskovni konferenci ženske oklical za »šibkejši spol«.

SD in Svoboda se v svojih programih osredotočata na izenačevanje razmerja žensk in moških, skupaj z Levico pa tudi na plačna nesorazmerja. Tako v SD predlagajo sistem zadrge na kandidatnih listah, pri čemer bi se izmenjevali moški in ženske kandidatke, in kot Gibanje Svoboda zagovarjajo enako zastopanost moških in žensk v vseh organih odločanja, upravah gospodarskih družb ter raznih javnih in zasebnih institucijah. Takšno kvantitativno reševanje problema je pravzaprav patriarhalno potrjevanje razlik med spoli. Gre za performativno rešitev, ki ne odpravi razlik v razmerju moči. Da bi lahko ljudi zaposlovali na podlagi njihove izobrazbe in delovnih izkušenj ter drugih dejansko pomembnih kriterijev, in ne na podlagi spola, bi morali odpraviti neenakosti na drugih področjih, sistemsko. Kvote so tako le simptom, in ne rešitev neenakosti žensk na delovnem mestu. V nepatriarhalni družbi spol tako ali tako ne bi bil pomemben. Hkrati torej liberalci nenehno poudarjajo lastno rušenje patriarhalnih okov, a jim prav s tem uspeva vedno znova pokazati, da je patriarhat živ in zdrav. V istem duhu deluje tudi domnevni feminizem predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič – vse se da doseči, če si opolnomočen na osebni ravni.

Svoboda kot največja in najvplivnejša stranka pri glasovanju v državnem zboru v svojem programu ženske omeni natanko trikrat in problematike upokojenih žensk, femicidov ali ženskega neplačanega reproduktivnega dela za razliko od koalicijskih partneric sploh ne ošvrkne. Če stranka niti v svojem predvolilnem programu, ki se v praksi ponavadi izkaže za prazne marnje, ne obljublja reševanja problematike enakosti spolov, so dejanske spremembe skorajda nepredstavljive. Tako ostaja vprašanje, ali bodo, če do tega pride, zakonske spremembe na področju preživninske politike, ki jih SD in Levica obljubljata v svojih programih in ki zadevajo matere samohranilke, upokojenke in ovdovele ženske, v Svobodi sploh podprli.

V mandatu trenutne vlade se na področju enakosti žensk ni spremenilo nič. Tudi predlog nove resolucije ponuja zelo abstraktne in ohlapne rešitve za sicer dobro identificirane probleme, a kot kaže, bo šlo pri konkretizaciji ukrepov za izobraževanja, delavnice, »spodbujanje« večje vključenosti žensk v javno življenje in promocijo odprave stereotipnih družbenih vlog. Vlada ni sprejela nobenega zakona, ki bi se direktno odražal v spremembi položaja žensk v družbi, pa tudi obstoječih zakonov še niso spremenili, da bi začeli reševati prej obravnavane probleme. Skladno z dosedanjim poudarjanjem pomena spolno občutljive jezikovne prakse nam bodo jutri, kot vedno, postregli le z besedami. O tem, kako bi moralo biti. In kaj bodo naredili. Pa smo spet tam. Na točki, ko se vprašanje o enakosti žensk, ki je neizbežno povezano z razrednim položajem delavk, raso, spolno usmerjenostjo, predvsem pa z družbeno-političnim sistemom, sploh ni odprlo, kaj šele pokazalo v praksi. Dejanja so se spet spremenila v besede. Performativne, kot rože. A te vsaj lepo izgledajo.

Vir slike: pexels.com