Medtem ko si je pri nas v nedeljo z rezultati prvega kroga predsedniških volitev politični boj vzel kratek odmor, se v Združenem kraljestvu srdito nadaljuje. Po kaotični vladavini in padcu Liz Truss ter vzponu še pred dobrim mesecem dni odpisanega Rishija Sunaka je svetu jasno, da je Združeno kraljestvo v hudih političnih škripcih. Naslednje redne parlamentarne volitve so napovedane za leto 2024 in ker je znano, da se parlamentarni sistemi predčasnih volitev otepajo kot hudič križa, bo morala konservativna stranka krmariti otoški narod še vsaj dve leti. V središču pozornosti tokratnega komentarja je nered, ki je sledil odstopu Borisa Johnsona s položaja britanskega premierja.

Ko je Johnson odstopil, je Liz Truss nastali politični vakuum uzurpirala z obljubami o ustavitvi zviševanja zavarovalnega davka in davka na dobiček podjetij, o kapici na cene energentov in krepitvi stagnirajočega britanskega gospodarstva. Prav tako se je Truss konservativcem predstavila kot odlična alternativa Borisu Johnsonu. Ne le kot ženska v politiki, temveč tudi kot nekdanja aktivistka proti monarhiji, ki se je tekom politične kariere streznila in ponotranjila konservativne vrednote. Podobno kot legenda britanske politike Winston Churchill. S tema atributoma je naslovila britansko unionistično javnost in prepričljivo premagala povzpetniškega in izdajalskega finančnega ministra, kot so mnogi označevali Rishija Sunaka, ki naj bi po njihovem zakuhal Johnsonov odstop.

S predstavitvijo tako imenovanega »mini budgeta« – finančnega načrta Liz Truss in njenega finančnega ministra Kwasija Kwartenga – se je podpora premierki sesula kot hiša iz kart. Popularno napoved kapice na energetskih položnicah pri skoraj 2.900 evrih je pod seboj pokopalo zloglasno zniževanje davkov najbogatejšim. Napovedano zniževanje davkov bi bilo največje po letu 1972, ko je v času visokih življenjskih stroškov in gospodarske krize nizke davke in kasnejšo monetarno krizo sprožil takratni finančni minister Anthony Barber. Vodilnih britanskih monetaristov ni zmotilo zgolj nižanje davkov, temveč tudi dodatno državno zadolževanje, ki naj ne bi bilo podprto z dovolj visoko stopnjo gotovosti gospodarskega okrevanja in rasti v prihodnosti.

Odziv na vladni – zdaj že ironično poimenovani – »mini« načrt je bil hiter in brezkompromisen. Britanski ekonomisti so zanikali možnost oživitve gospodarstva s 47 milijardami evrov nižjimi davčnimi prihodki. Sindikati in okoljevarstveniki so po protestu okoljskih aktivistov med Trussinim govorom v Birminghamu postali znani kot »koalicija proti državni rasti«. Nov finančni načrt je kritizirala celo ameriška centralna banka, ob njega se je obregnil predsednik Joe Biden. Britanski funt je padel na najnižjo vrednost v primerjavi z ameriškim dolarjem, padla je cena britanskega zlata in donosnost britanskih državnih obveznic se je v štirih dneh povečala za več kot na letni ravni v zadnjih 23-ih letih. To pomeni njihovo nizko ceno in dolgoročno izgubo države. Verigo katastrofalnih posledic je naposled sklenila nezainteresiranost tujih investitorjev, kar pa je uničilo prvotni namen spodbuditve britanskega gospodarstva.

Ko je premierka Truss iz obupa zamenjala ministra Kwartenga z bolj konservativnim Jeremyjem Huntom, je bila situacija že brezizhodna. Prej opisane posledice propadlega »mini budgeta« [mIni bAdžeta] je med kampanjo za Johnsonovo nasledstvo napovedal takrat poraženi Rishi Sunak. Preden je Liz Truss nastopila mandat premierke, sta britanski politični vrh in javnost večinoma zavračala Sunakove pomisleke, češ, kaj pa multimilijonar iz Johnsonove politične struje ve o finančnem reševanju raje v krizi. Hitra uresničitev Sunakovih napovedi in vladna nezmožnost pojasnitve tako hitrega razpada napovedanih ukrepov je Sunaka iz političnega smetišča izstrelila med zvezde. Tako je dober mesec dni po tem, ko smo bili Sunaka pripravljeni vsi pozabiti, Johnsonov finančni minister edini zbral potrebnih sto konservativnih poslanskih podpisov podpore za premiersko funkcijo, ki jo zdaj de facto že opravlja.

Buren je bil tudi odziv britanske javnosti na tako imenovan pogumen finančni načrt. Ta je na vlado in še posebej Liz Truss stresla ves svoj gnev, ki se je nedvomno nabiral že od objave rezultatov referenduma o izstopu iz Evropske unije. Znižanje davkov najbogatejšemu sloju ni bila, ni in ne bo nikoli popularna poteza oblasti. Medtem ko je ljudstvo lažje prepričevati o dolgoročnih prednostih takšne politike v času miru, blaginje in visoke gospodarske rasti, je to skoraj nemogoča naloga v obdobju svetovne recesije, ki izvira iz evropskega vojaškega spopada – vsaj tako želijo vzrok za krizo prikazati zahodne vlade. Če bi mini proračun Liz Truss in Kwasija Kwartenga označili za napačno strategijo ob napačnem času, bi implicirali, da sta imela njegova arhitekta zgolj smolo z okoliščinami. Smola je na to situacijo vplivala skorajda neznatno. Glavni razlog za takšno jezo Britancev in neuspeh premierke z najkrajšim mandatom v britanski zgodovini je popolnoma neustrezna predstava o razmerah v državi in precenjevanje ljudske potrpežljivosti v težkem gospodarskem in političnem položaju.

Novi britanski premier Rishi Sunak je po dosedanji nepisani konservativni doktrini prava hodeča zbirka nasprotij. Po eni strani je pripadnik druge generacije indijskih priseljencev, a se je gmotno dvignil precej višje kot povprečen indijski Britanec. Hkrati pa tudi zagovarja ideje in nazore, ki so historično pripadali izključno belski angleški populaciji. A kot bogataš in poslovnež iz prestižnega londonskega Cityja dobro pozna obnašanje trga in njegove trenutne razmere. Prav zato je morda Rishi Sunak primeren premier v trenutni britanski situaciji. Če ne popolnoma primeren pa vsaj primernejši kot predhodna nosilca vrhovne izvršilne funkcije.

Vir fotografije: Simon Dawson/No 10 Downing Street, creative commons