Konec prejšnjega tedna se je v egiptovskem letovišču Šarm el Šejk zgodila še ena v vrsti parad revnih in nejevoljnih, združenih pod imenom Gibanje neuvrščenih. Gibanje, ki je bilo ustanovljeno leta 1955 in je prvič zasedalo leta 1961 v Beogradu, si je za deklarativne temelje zastavilo ambiciozne in hvalevredne ideje. Vzajemno spoštovanje ozemeljske celovitosti in suverenosti, vzajemno nenapadanje,v zajemno nevmešavanje v notranje zadeve ter miroljubno sobivanje. Visokoleteče besede spominjajo na besedno zvezo »skupne demokratične in svobodoljubne vrednote članic Evropske unije in zveze NATO«. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. V obeh primerih.

Zgodovinske okoliščine, v katerih in zaradi katerih so nastali Neuvrščeni, naj bi se radikalno razlikovale od sedanje realnosti. Bipolarnost je zamenjala unipolarnost, ki se sedaj preveša v nekakšno izmaličeno multipolarnost. Glede ekonomske moči, seveda. V surovi vojaški moči ima primat še vedno NATO. Vendar to ne pomeni, da ne obstaja nič, v kar se nima smisla neuvrstiti. Če se je ob svojem nastanku Gibanje neuvrščenih identificiralo z neidentificiranjem z nobenim od dveh blokov in skušalo predstaviti alternativo vojaškim reševanjem sporov, bi lahko sedaj svojo identiteto in razlog za obstoj našlo v iskanju in prakticiranju alternative sedanji požrešni in vseuničujoči kapitalistični logiki. So tega države članice zmožne? Seveda ne.

Razlog, zakaj je Gibanje neuvrščenih v obstoječi izvedbi nesmiselno, je precej preprost. Države članice, ki jih je sicer sto osemnajst in predstavljajo dve tretjini članic Združenih narodov ter več kot pol človeštva, enostavno niso ne sposobne ne voljne prakticirati lastnih načel, na katerih naj bi ta ogromna organizacija temeljila. Vzajemno spoštovanje ozemeljske celovitosti in suverenosti ter načelo nenapadanja je ničkolikokrat padlo na izpitu. Še posebej nazorno to prikazujejo vojne med Pakistanom, ki je h Gibanju pristopil leta 1977, in ustanovno članico, Indijo. Resda se je večina vojn odvila pred pakistanskim vstopom v Gibanje, vendar konflikt zaradi Kašmirja iz leta 1999 vseeno lepo ponazarja, kako zares države članice jemljejo temeljna načela.

Drug primer sta Iran in Irak, čigar miroljubno sobivanje je zmotila osemletna vojna v osemdesetih, tu so še vojne in konstantna vzajemna vmešavanja v notranje zadeve med Somalijo in Etiopijo, pa Ruando, Ugando in Kongom. Naštevalo bi se lahko v nedogled. Kako neuvrščen je recimo Pakistan, ki se je odkrito uvrstil na stran Združenih držav v njeni tako imenovani vojni proti terorizmu? Da o Afganistanu sploh ne govorimo. Verjetno pa je največji madež za Gibanje neuvrščenih vztrajno poudarjanje podpore Palestincem in obsodbe izraelske politike, kar brez rezultatov traja vse od nastanka Gibanja. Za to pa ni edini razlog njihova revščina in posledična minimalna politična moč. Njihova podpora namreč ne gre dlje od trepljanja po ramenih Mahmuda Abasa. O kakšnih koordiniranih ekonomskih in političnih akcijah proti Izraelu ne duha ne sluha.

Kritiki Gibanja poudarjajo, da je čas Neuvrščenih minil, da nimajo več izrazitega cilja. Še več. Nekateri celo pravijo, da je edini smisel Gibanja legitimizacija, ki jo srečanja, kot je bilo to v Egiptu, ponujajo kompromitiranim voditeljem nekaterih držav članic. Izpostavimo recimo Moamerja Gadafija, pa Roberta Mugabeja in Hosnija Mubaraka. Misel, da bi ti voditelji delali v dobro svojih sodržavljanov in se držali temeljnih načel Neuvrščenih, je verjetno bolj smiselno umestiti v polje fantastike kot realnosti.

Velik hendikep Gibanja neuvrščenih je pomanjkanje politične moči za dosego sprememb v duhu - na začetku omenjenih - temeljnih načel. Nesposobnost Neuvrščenih za ohranjanje miroljubnega sobivanja se je navsezadnje na žalost lepo pokazala tudi ob razpadu Jugoslavije in posledičnih vojn na Balkanu. Tik pred razpadom države se je vrh Neuvrščenih odvil v Beogradu leta 1989, kar ni imelo nikakršnih pozitivnih efektov na kasnejše žalostne dogodke, čeprav je bila Jugoslavija kot ustanoviteljica ena najpomembnejših članic Gibanja. Vse to pa je seveda ozko povezano s prej omenjeno nezmožnostjo - in bolj pomembno - s pomanjkanjem želje voditeljev članic Gibanja, da začnejo uresničevati njegova temeljna načela.

V korist Neuvrščenim pa ni niti sedanja organiziranost Organizacije Združenih narodov. Pravica veta je rezervirana za pet izbrancev in le širitev Varnostnega sveta še na vsaj Brazilijo in Indijo, kot stalni članici, bi revnim morda do neke mere koristila. Ni čudno, da je libijski voditelj Gadafi pozval k ustanovitvi nekakšnega Varnostnega sveta znotraj Gibanja neuvrščenih, ki bi urejal odnose med njimi samimi, namesto prepuščanja odločanja o svoji usodi bogatim in močnejšim državam.

Kljub temu se je izkazalo, da je Gibanje neuvrščenih bolj kot kaj drugega forum za samopomilovanje revnih držav, čeprav je res, da so njihove kritike, češ da so bogate države krive za njihovo revščino, v precejšnji meri upravičene. A zgolj revščina in geopolitična nepomembnost žal ne zagotavljata potrebne kohezije. In dokler ne bo zavest tako voditeljev kot prebivalcev »neuvrščenih« držav na stopnji, ki bo omogočala popolnoma drugačen pristop do sveta in reševanja problemov, hkrati pa bodo članice pripravljene tudi na račun lastne kratkotrajne škode spoštovati temeljna načela, nam ne preostane drugega, kot da rečemo: »Na srečanjih Neuvrščenih se vsaj dobro jé«.