OSINT idioti

Oddaja
20. 10. 2022 - 16.00

Vojna v Ukrajini je bolj kot katerikoli prejšnji konflikt dala zagon OSINT ali Open source intelligence spletnim računom, ki javno dostopne podatke, slike in posnetke prek raznih socialnih omrežij prenašajo sledilcem in širši javnosti.

Če je vojna v Siriji služila kot poligon za to obliko pogojno rečeno novinarstva, ko je ta še vedno imela pridih dark web Live Leak ekskluzivnega contenta, pri katerem iz zavetja lastne sobe lahko spremljamo masovne poboje v režiji skrajnih islamističnih skupin, je vojna za Gorski Karabah pred dvema letoma OSINT računom dala nov zagon. Ker pa ta vojna ni bila zares »naša« vojna, je v enaki meri kot za sledenje dogajanju ob skromnem poročanju svetovnih medijev služila tudi za zadovoljevanje warporn zanesenjakov. Tem ni toliko mar za usodo Stepanakaerta ali Martunija, kot si samo želijo videti HD posnetek turškega Bayraktarja, kako sesuje obrambno postojanko nemočnih armenskih vojakov. Guilty.

O zahodnih sankcijah proti Rusiji in tem, kako se je odzvala nanje
 / 6. 4. 2022

Ker pa je Ukrajina v mnogo večji meri »naša« vojna, ki neposredno kroji našo vsakodnevno usodo, imajo OSINT računi resnično ključno vlogo pri percepciji vojne. Ta se za razliko od katerega drugega konflikta ne odraža samo v emocijah redditorjev ali naključnih vojnih navdušencev, pač pa posredno vpliva na dejanske odločitve vlad od Washingtona prek Berlina do Tokia.

Ni skrivnost, da ameriški intelligence crowd – vsaj tisti, ki ne operira z uradnimi podatki Centralne obveščevalne agencije, krajše Cia, in ostalih sorodnih služb – svojo percepcijo vojne v nezanemarljivi meri naslanja ravno na OSINT račune na Twitterju ali Telegramu. Ker medijske hiše nočejo ali ne morejo poslati svojih poročevalcev na teren – kar seveda ne vodi nujno k bolj nepristranskemu poročanju – je interpretacija poteka vojne pogosto v rokah slepih, ki vodijo slepe. OSINT računi na Zahodu spadajo v dve kategoriji. V prvi so posamični navdušenci, de facto agregatorji vsebin, ki jih brez resnega filtra prenašajo sledilcem. V drugi pa gre za analitike oziroma strokovnjake, ki počnejo podobno, a z modro kljukico in z morebitno interpretacijo premikajočih se slik neznanih oboroženih mož na ulicah porušenega ukrajinskega mesta. V obeh primerih je učinek teh računov podoben: utrjuje prevladujoči narativ, to je narativ neizogibne ukrajinske zmage.

Anonimen Twitteraš, ki si lasti enega od teh računov, z javnostjo deli, kar mu je dostopno, pri čemer se lahko vsaj za potrebe tega argumenta pretvarjamo, da gre za nepristranskega opazovalca. Dejstvo jezikovne bariere in dostopnosti oziroma nedostopnosti določenih materialov bo takega opazovalca praviloma vodilo k poobjavljanju posnetkov, ki so mu na dosegu roke. Če oziroma ker gre za posameznika, ki mu je materni ali najbližji tuji jezik angleščina, bo pač v največji meri razpolagal s posnetki ukrajinske strani, ki prikazujejo uničene ruske tanke ali – kot je bil slučaj v prvih 24 urah vojne – lažne videe ruskih oklepnikov na kijevskih ulicah.

Evropa se oborožuje
 / 27. 5. 2022

Tudi ko dobimo videe z druge strani, jih modrokljukaši na Twitterju pospremijo s »kontekstom«. Ta vedno znova poskrbi, da smo prepričani v to, da se okupator umika ali napreduje počasi, z velikimi izgubami, vojaki pa so demoralizirani. Medijski molk o ukrajinskih izgubah je od februarja dalje zelo glasen. Tihi konsenz vlad in medijev, da se o žrtvah ukrajinske strani preprosto ne poroča in ne sprašuje, ima zelo resničen učinek: ustvarja zmotno prepričanje o tem, da okupator izgublja mnogo bolj kot branilci. Zgodovina nas namreč uči, da vojne vedno dobivajo good guysi, kajne?

Ukrajina mora zmagati oziroma vsaj vzdrževati videz zmagovanja. Tega se dobro zavedajo tudi v Kijevu, ki nedvomno zmaguje propagandno vojno in jo je zmagoval tudi v času, ko so bile razmere na bojišču bistveno manj v njihov prid kot sedaj. Dokler ta podoba ukrajinske vojske drži, bo držala tudi podpora zahodnih zaveznic, ki so namenile velike zaloge lastnega orožja za pomoč napadeni zaveznici. Tragedija ukrajinskega naroda je samo nujna žrtev v večji zgodbi uničenja Putina, Rusije in njenega gospodarstva. Dodatno oboroževanje Kijeva, ki naj bi deklarativno služilo za vzpostavitev ravnotežja na bojišču, je očitno doseglo deklarativni namen. A potiska v smeri diplomatskih rešitev, ki so bile obljubljene, kljub temu ni. Namesto tega se Evropa vse bolj poglablja v konflikt z Rusijo, ki mu ni videti konca.

Poleg poročanja z bojišč je vse bolj priljubljen twitteraški hobi, ki ga celo na sistematični ravni izvajajo tudi nekateri mediji, spremljanje ruskih televizij. Torej tistih kanalov, do katerih je dostop za navadne državljane onemogočen zaradi evropskega strahu pred dezinformacijami. Ker Zahod vendarle ne cenzurira, so te dezinformacije lahko postrežene gledalcem, ampak seveda s potrebnim kontekstom, ki pa slika karikaturno podobo Rusije in Rusov prav tako, kot to počno v Moskvi z zahodnjaki.

Pogovor z novinarjem BBC Russia o stanju medijev v Rusiji
 / 23. 3. 2022

Serijsko spremljanje ruskih pogovornih oddaj nima namena predstavitve nasprotnih stališč ali podajanja poglobljenega razumevanja ruske družbe, pač pa gre za tekmovanje pri iskanju najbolj absurdne izjave vsakodnevnih gostov. To služi zgolj potrjevanju pogleda, da je Rusija nepredvidljiva, nevarna, nerazumna in kot taka eksistencialna grožnja ne samo za Kijev, pač pa tudi za London ali New York. Takšno preslikavanje ruskega medijskega prostora daje pozornost najbolj zblojenim likom, ne glede na njihovo dejansko pomembnost. Tako razni Twitter računi, posledično pa tudi relevantni mediji redno prenašajo sporočila posameznih poslancev in takozvanih analitikov, ki Zahodu grozijo z jedrskimi napadi ali pričajo o dekadenci zahodnih družb.

Da razumemo absurdnost takšnega početja, velja pogledati v bližnjo državo, kjer je oblast prav tako ugrabila osrednje medije – to je Srbija. Če bi želeli naslikati sliko monstruozne beograjske oblasti, ki jo vodi nekdanji radikal in podpornik genocidnih politik Aleksandar Vučić, bi bilo dovolj prenašati izseke iz raznoraznih nastopov njegovih zaveznikov, poslancev, ideologov ali kar ministrov, ki so jih polna usta sovražnosti do Albancev, beri šiptarjev, in Hrvatov, beri ustašev, ali po drugi strani ljubezni do Rusov in Kitajcev. V državi z močnim voditeljem, kot sta to Putin ali Vučić, se medije in koristne idiote blizu oblasti uporablja za ustvarjanje narativov, ki so – četudi nedvomno škodljivi za družbo – samo narativi. Ne bodite OSINT idioti.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.