Včeraj so poslušalci druge postaje nacionalne radijske hiše za ime meseca decembra izbrali Žigo Vrtačiča, člana inštituta Danes je nov dan oziroma, pomembneje, enega od sodelavcev pri projektu Parlameter. Spletno orodje Parlameter je v nekaterih medijih in na socialnih omrežjih povzročilo pravo navdušenje. Varno je domnevati da gre za zadnje izdihljaje hypa, zato je to prava priložnost, da orodju namenimo nekaj besed. Danes je torej dan, ko Parlametru vzamemo mero.

Parlameter je spletno orodje, ki naj bi omogočalo lažje spremljanje dela v Državnem zboru. Aplikacija naj bi bila namenjena trem ciljnim javnostim: splošni, novinarski in programerski. V nadaljevanju se bomo posvetili predvsem prvi in drugi, tretjo – programersko – pa bomo v obravnavo prepustili komu drugemu. Za začetek si poglejmo, katere so izhodiščne točke analize za Parlameter.

V središču Parlametrove obravnave so posamezni poslanci. Vsak poslanec ima svojo kartico, na kateri najdemo nekaj osnovnih informacij, kot so izobrazba, okraj izvolitve in poslanska skupina, ki ji poslanec pripada. Že na tej točki lahko vidimo prvi problem orodja. Slovenski parlamentarni sistem pač ni večinski, v katerem lahko posamezni okraji svoje predstavnike pozivajo k odgovornosti na naslednjih volitvah. Mandati so podeljeni strankarskim listam in te so konec koncev tudi tiste, ki se preštejejo in omogočijo, da je neki pravni akt sprejet. Poslanske skupine, torej rezultati list, pa so na Parlametru analizirane le prek vsote posameznih delov torej dela poslancev.

Vrnimo se zato k analizi poslanske kartice. Poleg razdelka s splošnimi informacijami, bomo pri posamezni kartici našli še dva zavihka. Prvi zavihek se posveča govorom, drugi pa glasovanjem poslanca. Najprej k govorom. Parlameter pri analizi govorov uporablja metodo tf-idf. Gre za metodo, ki analizira pogostost pojavljanja posamezne besede v besedilu glede na pogostost pojavljanja v korpusu besedil, pri čemer so za besedilo šteti vsi poslančevi govori, za korpus besedil pa govori vseh poslancev. Poslanca tako bolj kot pogosto besedišče zaznamujejo besedne kuriozitete, kot so transmaščoben, žaloben in mandarini. Če bi na primer izpostavljali najpogostejše besede, bi bili rezultat vezniki. Ne glede na statistično metodo v uporabi je torej pod vprašajem sam smisel tovrstne analize. Sama informativna vrednost je tako za končnega uporabnika kot tudi za novinarja majhna.

H glasovanjem. Slednje se morda kaže kot bolj uporabna funkcija in tudi prvi pogled na zavihek 'Glasovanja' je obetaven. Ena od ploščic sicer prikazuje razrez glasovanj, ki pove, kolikokrat posamezni poslanec glasuje 'za' in kolikokrat 'proti', kar je samo po sebi spet dokaj nekoristna informacija. Bolj koristna ploščica je tista, ki prikazuje, kako je poslanec glasoval v posamezni zadevi, npr. dnevni red ali predlog zakona. A tudi ta storitev ima svoje meje. Če že lahko ugotovimo, da je na primer poslanec Andrej Čuš glasoval ZA amandma k 7. členu Zakona o potrošniških kreditih, nam Parlameter ne pove, o čem je glasovanje pravzaprav potekalo.

Ravno tod pa leži največja hiba Parlametra. Orodje se namreč ukvarja zgolj s formo in v nobeni točki z vsebino. Parlameter tako končnim uporabnikom in novinarjem ponuja vpogled v besedna akrobacije in prisotnostno listo, brez zavedanja političnega konteksta institucije Državnega zbora. Slednji namreč ni odprt prostor, kjer se zakonski predlogi skozi demokratično in racionalno razpravo šele oblikujejo, temveč glasovalni stroj, ki grobo rečeno legalizira in legitimizira predloge vlade.  Orodje, ki strmi k pomenljivemu ozaveščanju javnosti, bi se torej moralo primarno ukvarjati z vsebinami, ki pridejo skozi sito Državnega zbora.

Na Parlametru pa po analizi vsebin niti diši ne. Podatki o posameznih sejah, tako plenarnih kot delovnih teles, ne omogočajo niti dostopa do gradiv uporabljenih v seji. Spet smo vrženi v analizo besedišča in glasovalnih grozdov. Z novinarskega gledišča bi orodje, ki bi omogočalo boljši pregled nad delom Državnega zbora, nudilo predvsem analizo teh gradiv. Govorimo torej o orodjih, ki bi analizira posamezne zakonske predloge in omogočila bolj pregledno primerjavo s trenutno veljavno verzijo zakonodaje – ali pa o orodju, ki bi uredilo reference na druge zakone v obravnavanem zakonu. Kot primer dobre prakse analize vsebine in ne forme lahko omenimo orodje, ki ga je razvila organizacija Transparency International. Ta je brez hypa in hipsterskega dizajna na splet lansirala orodje Proračuni občin 2015, ki omogoča enostaven pregled posameznih postavk v proračunih občin, nudi pa tudi možnost primerjave in enostavne računske operacije, ki delajo velike zneske bolj razumljive in primerljive.



Parlameter tako končnemu uporabiku oziroma splošni javnosti ponuja trivialne analize forme. Za novinarski sektor pa je orodje pretežno nekoristno. Slečen vsake možnosti emancipatorne uporabe Parlameter tako ostane le še v ideološki funkciji. V grobem gre za liberalno ideologijo transparentnosti. Ta predpostavlja, da bi javno dostopni in urejeni podatki dovolj razhudili ljudi, da bi ti zamenjali politično elito. Povedano drugače, v besedah Žige Vrtačiča: “[G]re nam za srednjeročni dvig politične kulture.”

Parlameter bi bil pravzaprav idealna uradna stran Državnega zbora. Brez kakršnekoli substencialne vsebine in z elegantnim dizajnom bi ljudi prepričeval, da delo Državnega zbora lahko učinkuje družbeno transformativno in mu s tem ponujal potrebno legitimiteto za ohranjanje statusa quo.