V eni od izjav po nedeljski zmagi novega-starega predsednika je njegov vodja kampanje Dušan Kumer dejal, da je šlo pri letošnjih predsedniških volitvah za referendum o Borutu Pahorju. Tovrstni izjavi lahko seveda zgolj prikimamo. Trditev je sicer precej splošna, v veliki meri drži namreč vsakič, ko za ponovno izvolitev kandidira trenutni nosilec funkcije. Pa vendar nam ravno situacija okrog zadnjih volitev, ki sta jih zaznamovala dva precej podobna kandidata, omogoča, da na slovenski politični in civilnodružbeni prostor pogledamo skozi prizmo javno deklariranih podpornikov in nasprotnikov Boruta Pahorja.

Najprej k podpornikom, ker je seznam krajši. Pahorja so pričakovano podprli Socialni demokrati, protestni glas je kot pred 27 leti oddala Sonja Lokar. Med podpornike iz te kvote lahko prištejemo tokrat še posebej glasne mladince iz SD-ja s ŠOU-vovsko politično indoktrinacijo, ki so Marjana Šarca obtoževali “domačijskega populizma”, protikandidatu pa pripisovali državniško držo in mednarodni ugled. Na vlak Pahorjeve relativne popularnosti se je pripel tudi DeSUS, v zadnjem hipu pred drugim krogom pa še Nova Slovenija.

Slednja je še posebej zanimiva, saj je bila desnica pri vprašanju podpore Pahorju vsaj na institucionalni ravni razdeljena. Kolumnisti revije Reporter so namreč ravno tako podprli Pahorja in zatrdili, da gre pri Janševi nepodpori aktualnega predsednika za taktično potezo izločitve “novega Kučanovega obraza”, to je Marjana Šarca, iz parlamentarne tekme. Tovrstno postopanje utegne nositi celo kanček resnice, saj je kamniški župan kmalu po porazu blago naznanil svoj poskus vpada na parlamentarni parket. Tisti bolj konspiratorni reporterji so v nepodpori videli celo skrivno kupčijo med Kučanom in Janšo.

Obravnava Janeza Janše in njegove SDS nas pripelje v tabor nasprotnikov. Poleg izločitve tekmeca na parlamentarnih volitvah se kot enega izmed razlogov za Janševo nasprotovanje Pahorju omenja tudi metoda klofut. Ljudska modrost namreč pravi, da bo dovolj klofut iz prave smeri Boruta obrnilo v desno. Povedano drugače; distanciranje Janše od Pahorja bo slednjega vedno, zavoljo spravljivosti in pojma enotnosti, diskurzivno sililo k prvemu. 

Skupina nasprotnikov, ki ji morda gre največ zaslug za lansiranje antiPahor narativa, so tako zvani oziroma morda bolje samozvani levi intelektualci. V grobem govorimo o ljudeh, ki jih lahko povežemo bodisi z Liberalno akademijo - možganskim trustom velikana LDS, revijo Mladina ali časopisom Delo. Pahorju očitajo nedržavniško držo, konstantno samopromocijo, koketiranje z desnico, kadrovske flope in revizionizem.

Izrečenih kritik nikakor ni mogoče zanikati, je pa najmanj zanimivo, da se je tovrstni refleks sprožil ravno ob predsedniku Pahorju. Pahor namreč ni prvi predsednik, proti kateremu bi lahko naperili katero od teh kritik. Spomnimo zgolj na mlačen odnos Milana Kučana do problematike izbrisanih, Drnovškove neuspele poskuse imenovanja Ustavnega sodišča in njegovo, v osnovi revizionistično, prizadevanje za spravo. Türkova vzvišenost in imenovanje Jana Zobca nista bila deležna pol toliko kritike kot Pahorjev seksizem in imenovanje Klemna Jakliča s strani tako imenovanih levih intelektualcev.

To Pahorja nikakor ne ekskulpira, postavi pa se zanimivo vprašanje nedoslednosti levoliberalnih prominenc. Morda njihov miselni proces delno pojasnjuje zapis z naslovom “Pogled komunista s 70-letnim stažem na volitve predsednika republike” v časopisu Delo izpod prstov sociologa Staneta Sakside, ki zapiše takole, citiramo: “Borut Pahor pa je institucijo države deformiral s tem, da je institucijo predsednika države spojil z vlogo smetarja, pralca glave itn. S tem je povedal dvoje: vsak smetar ali pralec glave je lahko predsednik države in predsednik države lahko opravlja službo smetarja ali pralca glave.” Konec navedka.

Ne tako neutemeljen sklep bi bil, da intelektualce pri Pahorju moti to, kar bi sami najverjetneje poimenovali kot plebejskost. Pri tem pa seveda velja poudariti, da sta instrumentalizacija delovnih ljudi in lažna identifikacija z njimi ravno tako zavržni kot prezir le-teh.