V soboto je v Rimu potekal drugi krog posrednih pogajanj med Združenimi državami Amerike in Islamsko republiko Iran glede novega sporazuma o iranskem jedrskem programu. Ob posredovanju omanskega zunanjega ministra Badra Al Busaidija sta si iz ene sobe v drugo sporočila pošiljala iranski zunanji minister Abas Aragči in odposlanec ameriškega predsednika za Bližnji vzhod Steve Witkoff. Podrobnosti pogajanj za zdaj nobena stran še ni razkrila, zato mediji prostor zapolnjujejo s pogovornimi oddajami in strokovnimi analizami, ki so pogosto osrediščene okrog možnosti ameriškega vojaškega napada na Iran. Pri tem se analitični spomin zgodovinjenja odnosov med Iranom in ZDA v kontekstu iranskega jedrskega programa ustavi leta 2015, ko je bil podpisan skupni celoviti akcijski načrt, bolj znan kot JCPOA. Leta 2018 je od sporazuma, ki je predpostavljal postopno ukinjanje gospodarskih sankcij proti Iranu, enostransko v svojem prvem mandatu odstopil ameriški predsednik Donald Trump. 

Geopolitika je polje, kjer kraljujejo binarnosti in kjer ni prostora za heterogenost, kar velja tako za realpolitično prakso, kot za analitično umevanje. Glavni protagonisti dualnosti na Bližnjem vzhodu so na eni strani Iran s svojimi zavezniki ter na drugi Izrael pod pokroviteljstvom ZDA. Čeprav je sovražnost med stranema prisotna že vse od iranske revolucije leta 1979, je v kontekstu iranskega jedrskega programa stvar aktualna nekaj več kot dvajset let. Teh nekaj več kot dvajset let pa vse prej kot po naključju sovpada z ameriško okupacijo Iraka in padcem iraškega predsednika Saddama Husseina leta 2003. 

Bogatenje urana v Iranu je mednarodni javnosti postalo zanimivo leta 2002. Pripadnik iranske opozicijske organizacije Mudžehedinov, delujoče v diaspori, Alireza Džafarzadeh je takrat razkril obstoj dveh jedrskih lokacij v gradnji. Stvar je hitro eskalirala. Že naslednje leto, po okupaciji Iraka, so potekala pogajanja med Iranom in mednarodno skupnostjo. Od takrat je iranski jedrski program orodje, s katerim Združene države izsiljujejo iranske oblasti in z gospodarskimi sankcijami kaznujejo Iranke in Irance. Časovno sovpadanje ameriške okupacije Iraka in začetka sage okrog iranske jedrske energije pa izpostavlja dve med seboj povezani dimenziji. 

S padcem Saddama Husseina so ZDA izgubile sebi sovražnega igralca na Bližnjem vzhodu in s tem glavni izgovor za svojo prisotnost v regiji. Iran, ki je bil vse od revolucije nasprotnik ZDA in Izraela, je nastopil kot edini logični naslednik. Pri tem ne smemo zanemariti, da so medtem ZDA pomagale vzpostaviti različne islamistične organizacije, ki so opravičevale njihov fokus na Bližnji vzhod. Pa vendar ZDA pri svojem imperialističnem plenjenju vselej potrebujejo državno tvorbo, ki jo prikazujejo kot nevarnost za svetovni mir. Iran je skupaj s svojimi zavezniki postal sovražnik številka ena v regiji.

Vzporedno s tem je destabilizacija Iraka, ki je povzročila medkonfesionalno nasilje, ustvarila teren za širjenje vpliva zunanjih sil v državi. Iran, ki je danes ključni politični igralec v Iraku, je ob začetku ameriške okupacije začel z gradnjo svojega vojaško-političnega omrežja v regiji. Prišlo je do geografsko sklenjenega zavezništva preko Iraka, Asadove Sirije in gibanja Hezbolah v Libanonu, ki ga neformalno poimenujemo šiitski polmesec. Iranskim oblastem ljubše poimenovanje Zavezništvo upora je privzelo celo površinsko ideologijo, temelječo na uporu proti imperialističnim okupatorjem, v prvi vrsti Izraelu in ZDA. Iran je postal eden najvplivnejših igralcev v regiji in hkrati edina državna tvorba, ki se je aktivno upirala sionističnemu terorju. To je bilo izpostavljeno predvsem v lanskem letu, ko je bil Iran edina država, ki se je aktivno zoprestavila sionističnemu genocidalnemu stroju. 

Združene države so torej ustvarile veliki Iran, ki je svoj vpliv razširil po vsej regiji. Ustvarile so Iran, ki z raketami obstreljuje njihovega zaveznika Izrael in s katerim nekaj mesecev kasneje sedijo za pogajalsko mizo, pa čeprav v ločenih sobah. Ustvarile so prostor, kjer se je pod pokroviteljstvom Irana formiralo mednarodno gibanje z lastno ideološko zasnovo, pa tudi če še tako površinsko. Tudi če je to politično zavezništvo v zadnjem letu ali dveh prejelo nekaj udarcev in stopilo korak nazaj, morda celo zgubilo na relevantnosti, regionalno močan Iran še obstaja. Najlepši primer tega je ponovna vzpostavitev diplomatskih odnosov s Saudovo Arabijo. Prejšnji teden je Iran celo obiskal savdski obrambni minister Khalid Bin Salman, brat premiera in kronskega princa Mohameda Bin Salmana.

Vse to pa ne pomeni, da iranske oblasti ne potrebujejo sporazuma in olajšanja ali celo ukinitve gospodarskih sankcij, ki bi, če ne drugega, Irankam in Irancem vlila novega upanja za stabilnejšo prihodnost. Stabilnost Irana na zunanjepolitičnem prizorišču ne pomeni nujno notranje stabilnosti, a Iran ni država, kjer bi veljala standardna enačba notranja politika narekuje zunanjo in obratno. Trden ideološki temelj antiamerikanizma in antiizraelizma ni neposredno pogojen z notranjimi dinamikami. 

Nujnost binarizma v geopolitiki in močan Iran nam izrisujeta nadstavbo trenutnega dogajanja okrog pogajanj o jedrskem programu. Združene države so si želele Irana, ki bi v obliki državne tvorbe predstavljal slabega muslimana kot nadomestek za Sadama Huseina, a so spotoma ustvarile še veliki Iran. In to je trenutna politična realnost predsednika Donalda Trumpa, ki bi v idealnih razmerah uničil iranske oblasti, v politični realnosti pa se z njimi pogaja. Tenzija narašča, gledanost raste, pogajalski sobi pa sta vedno bližje druga drugi.