V letu 2011 je Britanec Simon Wood nastavil skrito kamero, da bi preveril, kako plačani negovalci v zavodu za nego starejših skrbijo za njegovo taščo. Posnetki so takrat razkrili, da je bila deležna zastrašujoče obravnave. Negovalci so jo preklinjali, ji grozili, njena zdravila so, namesto da bi jih dali njej, zlivali v odtok in podobno. Kar pa ga je spodbudilo, da je zgodbo razkril javnosti, je bilo zadnje dejanje, ki je preseglo njegove meje – dve negovalki sta jo zvlekli s stola, na katerem je sedela, jo vrgli na posteljo in ji grozili, da ji bosta razbili obraz.

Približno tri leta kasneje so ta incident ter raziskave in debate v zvezi s stanjem oskrbovanja starejših, ki so mu sledile in razkrile resnično alarmantno stanje - tako v smislu sredstev, ki so jih starejši primorani plačati, da so oskrbe sploh deležni, pa tudi v smislu kvalitete le te – spodbudili nekatere ukrepe, ki naj bi ga izboljšalo. Že februarja letošnjega leta je britanska vlada sprejela ukrep, da bodo državne pomoči za oskrbo starejših deležni vsi tisti, katerih stroški oskrbovanja bodo presegli 75 tisoč funtov. Izkazalo se je namreč, da so ti bili vse prepogosto prisiljeni prodajati svoje domove, da bi si negovanje lahko sploh privoščili. Vendar pa bodo morali tisti, ki bodo omenjenih 75 tisoč funtov presegli, počakati na leto 2019, da bodo lahko dejansko dostopali do obljubljene državne pomoči. Istočasno je Velika Britanija tudi za ta sloj prebivalstva, starejšega od 65 let, katerega številčnost bo v prihodnjih petindvajsetih letih narasla za 50 odstotkov, proračun, namenjen za socialno oskrbo, že zmanjšala za dobro milijardo funtov in ta sedaj znaša 14 milijard, napoveduje pa se še večje zmanjšanje sredstev.

Vsi ti ukrepi seveda niso nagovarjali same kvalitete oskrbe, ki so je deležni starejši in ki v večini dnevno traja nekje med 15 in 30 minut. Kvaliteto oskrbe je ob pričetku svojega mandata naslovila novoimenovana glavna inšpektorica britanske socialne pomoči Andrea Sutcliffe, ki je v luči takih incidentov, kot smo ga opisali na začetku prispevka, obljubila, da bo ta trend spremenila, in sicer z uporabo tehnologije, ki bi po njenem mnenju lahko igrala pomembno vlogo pri razkrivanju zlorab in zanemarjanja.

Da bi okrepila in izboljšala delo inšpektorata, je napovedala predlog, po katerem bi ti v domovih za nego starejših in v primeru negovanja na domu že v letu 2014 lahko nastavljali podobne skrite kamere, kot je to storil Simon Wood. Istočasno bodo uvajali metodo, poimenovano »skrivnostni kupec«, pri kateri bodo inšpektorji pozirali kot potencialni naročniki oskrbe za njihove nege potrebne bližnje in na tak način ugotavljali kršitve zakonodaje ter kvaliteto storitev.

Sutcliffova se seveda zaveda, da se predlagane metode gibljejo izredno nevarno blizu poseganja v pravice do zasebnosti in pravice do ohranitve dostojanstva, vendar ta vprašanja očitno niso dovolj, da bi predlog dodatno premislila ali celo spremenila. Poudarila je zgolj, da je pripravljena uporabiti vse razpoložljive moči in ukrepe, da bi se stanje spremenilo na boljše, ter predlagane ukrepe označila za »svež začetek za same skrbniške ustanove ter način, kako se jih regulira po vsej državi«. Požela je tudi odobravanje pristojnega britanskega ministra Normana Lamba, ki je pozdravil njeno predanost.

Nedvomno drži, da morajo biti starejši deležni kvalitetne oskrbe in da mora biti skrb za njihovo dostojanstvo visoka. Vprašljiv pa je morda način, kako vse to zagotoviti. Bo na vseh področjih, ki uhajajo izpod kontrole, v končni fazi vedno znova rešitev vpeljava monitoringa s pomočjo kamer? Večja varnost v prometu in preprečevanje kriminalnih dejanj sta bila povod za postavitev kamer na javnih površinah, vendar pa oblasti prek njihove rabe lahko počnejo še marsikaj več, do njihove zlorabe v obliki vsesplošnega nadzorovanja družbe namreč ni daleč. Mnoga podjetja kamere uporabljajo, da bi videla, kako svoje delo opravljajo njihovi zaposleni. Zlorabe v domovih za starejše, ki so nedvomno zastrašujoče, bodo sedaj vzrok, da jih vpeljemo v oskrbovalne institucije? Kaj bo sledilo? Bolnišnice, norišnice, vrtci, morda celo domovi?

Take in podobne poteze, ki bodo slej ali prej dosegle tudi naše kraje, so vredne temeljitega premisleka. Kaj kmalu se zna namreč zgoditi, da bomo na račun odklonskega vedenja, ki je vendarle odstotkovno manj prisotno v družbi, prav vsi deležni nenehnega nadzora.