Minuli četrtek je premier Miro Cerar na javni tribuni skušal na vse pretege dokazati, da politika Stranke modernega centra pri begunski krizi sestoji iz prave mere. Občasno naj bi se pri sledenju le-tej sicer zgodil lapsus, zmota, ki je človeška, a se ji naj bi praviloma vendarle uspelo gibati onkraj radikalnih stališč. Ob tem pa je tekom tribune na nekem mestu kot razlog, zakaj Evropa ne more sprejeti na deset tisoč beguncev na dan, izjavil, da v takem primeru, navajamo, “mnogi ostanejo ob robu, ne morejo se vključiti v družbo, pojavijo se predsodki, ljudje so odrinjeni na rob”. V intervjuju za Mladino pa je argumentacijo, zakaj je bolje, da vsi potencialni begunci ne prihajajo v Evropo in da jim je potrebno pomagati tam, kjer so, še dodatno pojasnil z besedami: “To je tudi njihovo kulturno okolje, Evrope ne razumejo. Sami vidite, kaj se je zgodilo v Kölnu.”

Da gre za “kulturni trk”, kot je to označil sam premier, pa je bilo prav tako slišati minuli teden na okrogli mizi z naslovom Slovenija in migrantska kriza v Celju, kjer sta prvaka SLS-a in SDS-a ter prvakinja NSi-ja razpravljali o begunski tematiki. Razprava je naslovila tudi domnevno ogroženost Slovencev, predsednik SDS-a Janez Janša pa je pričel s tem, da večja rodnost muslimanov preti manjši rodnosti v Evropi. Nato je nadaljeval, da gre pri problematiki begunske krize za bit samega slovenskega naroda, vse to pa pospremil z naslednjo izjavo: “Zgodovina je dokazala, da lahko v miru soobstajajo tudi zelo različne kulture, ampak pod pogojem, da so vsaka na svojem.” Pri obeh navedenih izjavah gre za isti princip, kjer se ta ob intepretiranju dotičnih dogodkov skuša postaviti na domnevno racionalno metapozicijo, iz katere je moč videti protibegunski resentiment kot dejstvo trka dveh monolitnih entitet, ki zavzemata bodisi pojem družbe ali kulture.

Da je tovrstna metapozicija utvara, ki jo preveva neizogibnost zavzetja posamezne perspektive, pa priča tudi sovpadanje tovrstnih izjav s protibegunskimi protesti, na katerih je bilo moč poleg slovenskih zastav videti tudi grb karantanskega panterja. Preko slednjega pa lahko skušamo bolje razumeti strukturo ksenofobnih in rasističnih elementov, kamor se tovrstne izjave umeščajo. Kot je v kolumni opozoril arheolog Andrej Pleterski, dotični grb ni pripadal kneževini Karantaniji, saj ta ni imela protokolarnih simbolov, kot so himna, zastava ali grb. Predvsem skozi domišljijo publicista Jožka Šavlija se je ta simbol kot karantanski v javnosti pojavil šele leta 1981. Geneza grba pa pokaže, da se njegova najstarejša znana upodobitev kot grb dežele Štajerske iz leta 1340 od sedanje razlikuje v bistvenem elementu. Grb iz 14. stoletja namreč upodablja karikaturo mačje živali, ki ji ogenj ne bruha samo iz ust, temveč tudi iz mednožja. Tekom nastopa obdobja moderne oziroma leta 1926 ga štajerski politični akterji zaradi obscenosti spremenijo ter dovolijo bruhanje ognja le še iz ust. Četudi so mu pustili ohlajenega tiča, pa to podobo konec dvajsetega stoletja Jožko Šavli nato v celoti kastrira.

Iz povedanega tu ne bomo delali sklepa o kmečkosti in neznanju omenjenih protestnikov glede njihovih lastnih simbolov, niti ne o domnevni nevtralni ravni dejstev, ki sama po sebi govorijo napram rasističnim in ksenofobnim izpadom. Ravno nasprotno, ker iluzija proizvaja realne učinke, bomo to genezo vzeli zares ter skozi tovrstno abstrakcijo poskušali kar najbolje zapopasti konkretnost rasizma in protibegunskih protestov.

Miselni ovinek nam skratka nakaže na simbolno kastriranost, še posebej prisotne na protibegunskih protestih. Kastracijo pa tu ne bomo tolmačili kot zgolj simbolno uprizorjeno, kot prikrajšanost, temveč kot izvorno zev, ki šele omogoča samo delovanje simbolnega. Je njegova lastna nemožnost, travmatična točka, ki se jo skuša prikriti, zaradi česar pa je za samo delovanje simbolnega oziroma vzpostavitve družbene vezi konstitutivna. Hkrati pa ta deluje kot tujek, ki onemogoča homeostatično ravnotežje simbolnega reda in okoli katerega se tudi v registru naroda veže in organizira užitek te skupnosti. Deluje kot tisti presežek v nas, ki nas dela več kot nas same, oziroma kot dragoceni objekt, kot “naša Stvar”, ki pa ima kot nujni pogoj za vzpostavitev tudi fantazmo sovražnika. Ta “naša vrsta” se skratka lahko vzpostavi le preko grožnje, da nam bo nekdo to “našo” posebnost odvzel.

Kaj to pomeni za omenjene dogodke? Če množica ljudi na ulicah zahteva “Slovenijo Slovencem, ne migrantom”, potem skupnost Slovencev lahko obstaja le preko notranjega sovražnika, ki pa je tu migrant. Ogroženost pred “njimi” in njihovimi načini uživanja, kot nam kažejo primeri domnevno kulturno inherentnega užitka po posiljevanju žensk, mučenju in trgovini s sužnji, je tu konstitutivne narave za samo slovenskost. Da je bila tovrstna ogroženost na delu, se je sicer skušalo prekriti z uprizarjanjem strahu in neiformiranosti lokalnih prebivalcev, za katere država naj ne bi poskrbela. A kaj izhaja iz teze, da je Drugi, ki je tu migrant, vedno notranji Drugi? Če je sovraštvo do užitka drugega le sestavni del organiziranja “našega” lastnega užitka, ki se strukturira okoli izvorne zevi oziroma okoli točke, ki je ni, potem je sovraštvo do užitka Drugega sovraštvo do našega lastnega užitka. Ravno zaradi tega, ker ne vemo kakšen naj čut za “naš” narod bo, nas Drugi ogroža, bolj ko skušamo organizirati užitek kot “naša vrsta” in biti boljši od Drugega oziroma bolj ko na protestih skačemo, ker smo Slovenci in poslušamo kleno glasbo, bolj izražamo sovraštvo do našega lastnega užitka, ki temelji na nezapopadljivi zevi.

Če gre torej pri modernemu rasizmu in tovrstnih protestih za oklepanje bistva skupnosti, ki ga ni, potem lahko prav tako razumemo poostrevanje in krčenje opredelitve tega “Mi” ob begunski krizi. Opredelitev, kdo je pravi Slovenec, ki med drugim naj ne bi jamral, in kdo ogroža slovenstvo, se vse bolj krči, v stanju izrednih razmer pa tovrstna krčitev zajema tudi pravo. Slednje je še posebej razvidno v Franciji, kjer so pravno suspendirali pravo in pravne pravice pri preiskovanju osumljenih teroristov, spodnji dom parlamenta pa je že potrdil predlog spremembe ustave. Ta tistim, ki so rojeni v Franciji in imajo dvojno državljanstvo ter so prav tako obtoženi terorističnega dejanja, odvzema francosko državljanstvo.  Spomnimo, da se je podoben proces zgodil v času večjih migracij po prvi svetovni vojni, ko je večina držav zahoda v zakonodajo pričela vpeljavati možnost denaturalizacije in denacionalizacije državljanov.

Vprašanje, ki teži premierja, kako najti pravo mero, je torej zgrešeno vprašanje zato, ker jo išče po postavitvi dihotomije med Mi in Oni, med Slovenci in domnevno nelegitimnimi ekonomskimi migranti. A vendarle kaže, da gre z begunci biti skupen boj, saj se prostor opredelitve pravega Slovenca krči hkrati, ko se širi področje potencialnega terorista.