Vlada je prejšnji teden s sindikati javnega sektorja podpisala izjavo o stopnji usklajenosti predloga zakona o novem plačnem sistemu v javnem sektorju. Izjavo je podprlo 30 od skupno 46 reprezentativnih sindikatov. Prvega januarja bi se po dogovorjenem predlogu začele postopno zviševati plače. Najprej bi se zvišale najnižje plačanim, pri čemer se je minister za delo Luka Mesec pohvalil, da s tem uresničujejo eno od koalicijskih zavez, saj ne bo nobena plača več pod minimalno. Toda na dolgi rok bi se glede na izjavo plača najbolj zvišala funkcionarjem. Ljubljanski župan bi na primer dobival skoraj dvakratnik svoje trenutne mesečne plače. Eden od ciljev pogajanj o plačni reformi javnega sektorja je tudi odprava plačnih nesorazmerij. Po mnenju vodje pogajalske skupine sindikatov Jakoba Počivavška in predsednika konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimirja Štruklja ta cilj še ni dosežen.

Odpravljanje plačnih nesorazmerij ni specifika teh pogajanj, o tem poslušamo vsakič, ko so v novicah sindikati. Plačna nesorazmerja so sicer zanimiv pojem. Tu ne gre za to, da bi nekdo imel v absolutnem smislu premalo in zahteva po odpravi plačnih nesorazmerij ni zahteva za preživetveno ali dostojno plačilo, kar je sicer meglen izraz. Gre za pravično plačo glede na to, koliko je plačan nekdo drug in kako se njegovo delo primerja s tvojim. Premalo v primerjavi z drugim pa si lahko plačan v dveh smislih. Ali ti je nekdo nižje preblizu, ali pa nekdo višje predaleč. V vsakem primeru ne gre za absolutni materialni položaj, ampak za relativni status. Kot je pred skoraj letom dni na protestu sindikata za vzgojo in izobraževanje Sviz povedala ena od ljubljanskih vzgojiteljic, ki sicer niso med visoko plačanimi: »Ne gre toliko za plače kot za spoštovanje našega poklica«.

Kljub temu da vlada meni, da nov plačni sistem odpravlja nesorazmerja, za Štruklja ne gre za nič drugega kot splošno zviševanje plač. Ampak glede na to, da se s predlaganim zakonom razmerje med najvišjo in najnižjo plačo zvišuje z 1 proti 4,5 na 1 proti 7, imamo spremembo na tem področju. Ta dogovor pač bolj blaži statusne frustracije višje postavljenih - z njihove perspektive je to lahko odprava nesorazmerja. Sicer pa nizko plačana vzgojiteljica svoje zahteve legitimira enako kot visoko plačani višji sodniki. Ne strinjajo se o konkretnih številkah, vsi pa se strinjajo, da mora obstajati plačna hierarhija, plače v tej hierarhiji pa morajo biti po nekem ključu v pravičnem sorazmerju.

Ta ključ so po prevladujoči logiki zasluge, sestavljene iz težavnosti dela, zahtevanega truda, izobrazbe, odgovornosti in pomembnosti za družbo. Zahtevnejše delo bi moralo biti bolje plačano, da bi bili naravno leni ljudje bolj motivirani zanj. Toda menedžer, ki potrebuje nekaj tisočakov, da se mu splača zjutraj vstati, ne bi za noben denar čistil javnih stranišč. Golo preživetje je zadostna motivacija za ljudi, ki nimajo izbire. Razlike v težavnosti in iz tega izhajajočega pravičnega razmerja v nagradah za vložen trud nikoli ni nihče računal. Če lahko predpostavimo, da bodo nekatera dela opravljali sužnji, se s tem ni treba ukvarjati. Izobrazba je včasih pogoj, nikakor pa ni garant visoke plače. Diploma včasih res služi kot vstopnica za bolje plačana mesta, vendar bolj kot birokratski pogoj, kot da bi te univerza res pripravila na delovne naloge. V praksi je to pogosto stvar uvajanja in nazadnje navade, po idealističnih akademskih predstavah pa to sploh ne bi smel biti namen univerze.

O prispevku družbi ne gre izgubljati besed. Med koronskimi lockdowni so bila ravno najnižje plačana dela nujna in zato neprekinjena, bolje nagrajeni pa so lahko delali od doma, če jim je bilo sploh še treba delati. Odgovornost je pogosto samo evfemizem za odločanje o drugih in namesto njih, če jim je to všeč ali ne. Je bolj privilegij kot breme, razen, kadar si odgovorni z argumentom bremena odgovornosti določi povišico. Sicer pa kapitalistična podjetja, kot jih je v Düsseldorfskem govoru hvalil Hitler, delujejo po totalitarnem principu, to je, da vsa avtoriteta poteka od zgoraj navzdol in vsa odgovornost od spodaj navzgor. Tisti na nominalno najbolj odgovornih pozicijah odgovarjajo samo Bogu. Ali njegovi ekonomistični zamenjavi, Nevidni roki trga.

V farsi, da se plače določajo po zaslugah, sodelujejo vsi. Kadar sindikati javnega sektorja protestirajo, zahteve po višjih plačah utemeljujejo na zahtevani izobrazbi, družbenem pomenu svojih služb ali vloženem trudu, zaradi katerih njihov položaj v trenutnem sistemu ni pravičen, ker ni sorazmeren, torej ne odraža dejanskih zaslug, seveda relativno glede na zasluge drugih. Predstavlja samo anomalijo v pravilno postavljenem sistemu. Ampak dejanski kriterij za določanje plač je moč. Najvišje dohodke imajo tisti z dostopom do države ali z zasebno lastnino, ki spet obstaja samo zaradi državnega nasilja. Kaj bi se zgodilo, če bi nezadovoljni delavci odslovili šefa in zasebnega lastnika, ni stvar miselnih, ampak zgodovinskih eksperimentov. Lastninske privilegije zaščiti policija in v skrajnem primeru vojska, kot v primeru tako imenovane Trboveljske komune leta 1920. Kdor v tržnem sistemu v okvirjih, ki jih določa grožnja državnega nasilja, pristane v položaju, s katerega upravlja z ljudmi in premoženjem, podeli največ sebi, ostalim pa kolikor jim je primoran glede na to, kako učinkovito lahko nanj pritisnejo od spodaj. Tako oblikovana plačna hierarhija se nato naknadno zmoralizira. 

Ko se sindikati z vlado, ali v drugih primerih s kapitalisti, pogajajo o plačnih sistemih, se dejansko pogovarjajo o razmerjih v plačni hierarhiji, ki jo kot tako sprejemajo za samoumevno. Ne sprašujejo se o tem, ali je čistilka res toliko manj vredna kot človek, da je primerno, da manj uživa življenje kot funkcionar, saj si ne more ničesar privoščiti. In zakaj se menedžer počuti razvrednotenega, če nekdo drug ne strada, kadar je on sit? Zakaj ne bi ljudje prejemali sredstev za življenje glede na potrebe, ali pa kaj podobnega univerzalnemu temeljnemu dohodku, in naj se sami odločijo, na kakšen način želijo biti produktivni? Po zaslugah se plače že zdaj ne določajo. Argument, da to pomeni manj materialne motivacije, ne more veljati, če razlike v plačah v resnici določajo razmerja družbene moči, torej niso kompenzacija za neprivlačno delo. O takih vprašanjih pa mora razmišljati samo nekdo, ki bi rad kaj radikalno spremenil, ne pa nekdo, ki v temelju sprejema kapitalizem in ga želi samo malo popraviti, narediti bolj sorazmernega.

Osnovno strinjanje glede plačne hierarhije je pogoj za socialno partnerstvo. Če bi hoteli nadrejeni položaj tako imenovanega socialnega partnerja delegitimirati, ne bi bili partnerji, ampak sovražniki. Preizpraševanja elementov kapitalistične ideologije, kot je ideja plačnih sorazmerij, in posledično boja proti samim kapitalističnim odnosom tako ne bo, dokler bo modus operandi sindikatov socialni dialog, za varuha česar se je razglasila Levica Luke Mesca in Aste Vrečko in čemur je v rahlo bolj iskrenih časih Mussolini odobravajoče rekel razredna kolaboracija.