Najmanj del institucionalne levice v Sloveniji ima težavo. Obsedenost z zgodovinsko nujnostjo. Prisluhnimo kritikam Združene levice ter Iniciative za demokratični socializem. Tako zunanje kot notranje kritike parlamentarni levici očitajo, da je izgubila svojo ostrino in radikalnost. Socialistični projekt naj bi podredila parlamentarni logiki, izpred oči pa izgubila delavstvo, za katerega naj bi se borila. Če si predstavljamo, da je temu res tako, izgleda, da je edino, kar ostaja levega na levici, dobri stari diskurz o objektivnih zgodovinskih okoliščinah ter zgodovinski nujnosti, po katerih te okoliščine kličejo. Da ne bi storili krivice tistim, ki si krivice ne zaslužijo, naj opomnimo, da ko govorimo o levici, govorimo pretežno o institucionalni levici, natančneje njenemu parlamentarnemu delu.

Poglejmo si zadnji Mladinin intervju z Luko Mescem, obrazom parlamentarne levice, poslancem IDS, stranke, ki že od začetka opozarja, da ni zgolj parlamentarna stranka ali stranka obrazov.

Mesec trdi, da zgodovinske okoliščine kličejo po močni in enotni levici. Pogoj za močno in enotno levico je združitev treh strank koalicije Združena levica v enotno stranko. Še en narek trenutnih zgodovinskih okoliščin, ki ga izpostavlja Mesec, je parlamentarizem. Kot pravi: “V zdajšnjih okoliščinah si lahko radikalen le, če si parlamentaren”. Pravzaprav gre za dve plati istega kovanca. Zgodovinske okoliščine kličejo po močni in enotni levici in ta mora biti parlamentarno usmerjena, da bi bila radikalna, se pravi socialistična.

Česar Mesec ne pojasni, je vsebina teh okoliščin. Kakšna je narava okoliščin, ki diktirajo ta parlamentarni radikalizem? Kaj botruje obstoju prav takšnih okoliščin? So te okoliščine spremenljive ali so pač strukturno premočne in je delovanje v njihovem okvirju pač zgodovinska nujnost?

Nadalje je očitno, da Mesec zavrača kakršnokoli aktivno vlogo ulice. Ta je sposobna artikulirati politiko, medtem ko zgolj delovanje znotraj političnih institucij prinaša dejanske spremembe. V podporo temu stališču parlamentarno delo ZL-ja Mesec vseskozi  primerja s Fronto prekercev, ki ni bila sposobna proizvesti učinkov, ker je obstajala izven parlamenta. Fronta je bila tako zgolj manifestacija nezadovoljstva, medtem ko ima ZL potencial za spremembe. Fronta je bila po Mescu nekaj enkratnega, statičnega, ZL pa je potencialni generator sprememb. Njegovo izjavo bi lahko tudi obrnili: Fronta se je imela možnost razviti v marsikaj, medtem ko izgleda, da je ZL le še ena stranka s svojo nišo in s tem v funkciji ohranjanja statusa quo, četudi z manjšimi spremembami.

In kakšna je konkretna vsebina parlamentarnega delovanja? Če sklepamo glede na Mesčeve odgovore v Mladininem intervjuju, je to predvsem prepričevanje. Prepričevanje znotraj in zunaj parlamenta. Mesec trdi, da je ZL močna toliko, kolikor je zmožna prepričati aktivno javnost, da stopi skupaj. Dodajmo, da mora prepričati tudi pasivno večino, da ji nameni glas. A prepričljiva mora biti tudi znotraj parlamenta. Le kako drugače ji uspeva ali pa ji bo uspelo aktivno delovati kot opozicijska stranka? In kaj so sredstva komunikacije, po katerih poteka prepričevanje navzven? Žal izgleda, kot da so to zaenkrat v največji meri sporočila za javnost, novinarske konference, prenosi parlamentarnih sej, objave na facebooku, se pravi: mediji. Zgolj preko medijev je ZL sposobna prepričevanja tistih, od katerih podpore je odvisna ter za interese katerih se bori. Očitno so takšne pač zgodovinske okoliščine, na katere je naša levica naletela.

Okoliščine so takšne, da izven ZL-ja obstaja masa ljudi, ki jih je treba prepričati v podporo ukrepom parlamentarnega dela levice, medtem ko znotraj ZL-ja obstaja masa članov ene izmed treh koalicijskih strank, ki jih je treba prepričati v to, da je enotna stranka pač zgodovinska nujnost, ki se ji nima smisla upirati. Zdi se, da v vsem tem prepričevanju ni prav veliko prostora za večsmerno komunikacijo. Zdi se, da niti ni tako pomembno, kaj si želi članstvo, ko pa okoliščine terjajo nekaj drugega. Prav tako se zdi, da nikjer na dnevnem redu ni komunikacije z delavstvom, iz katerega naj bi se napajala levica, združena ali ne. Delavstvo je pač treba prepričati, ne pa z njim sodelovati ali ga opolnomočiti. Če ga bo kdo opolnomočil, ga bo opolnomočila sprememba zakona, to pa je izgleda tudi vse, za kar naj bi bila pristojna stranka.

Ko je govora o protestiškem, uličnem delovanju na eni strani ali institucionalnem, parlamentarnem delovanju na drugi, je govora zgolj o tem. O protestu in o ulici. Kot da bi pozabili na vse, kar je vmes. Na vso pisanost delovanja levice skozi zgodovino. Kot da ne bi bila prednost levice prav v tem, da je bila sposobna iti onkraj parlamenta na eni ter protesta na drugi strani.

A ne pustimo se zavesti psihologizaciji. Luka Mesec je zgolj simptom. Simptom parlamentarizma, ene izmed pasti, ki jih ustaljeni družbeno ekonomski sistem nastavlja poskusom njegovega spodkopavanja. Četudi Mesec in prijatelji izginejo iz političnega prizorišča, bi se slepili, če bi mislili, da bo parlamentarnega radikalizma in PR socializma z odstranitvijo njunih trenutnih nosilcev avtomatično konec.