V politiki se bije nenehen boj med predstavniki strankarskih ideologij z ozkimi nazori, kako naj bi izgledalo delovanje sveta. Pri izoblikovanju teh nazorov so desetletja, če ne stoletja, sodelovali predvidljivi igralci. Vedno moški, večinoma iz zgornjega srednjega in zgornjega družbenega razreda. Kasneje vsi, ki so imeli svoj košček zemlje ter nato še vsi tisti, ki so jih ob rojstvu razglasili za primerek moškega spola. To se je spremenilo v prvi polovici prejšnjega stoletja, ko so ženske po svetu pričele pridobivati pravico do voljenja in, še pomembneje, do tega, da so izvoljene. To pa ne pomeni, da so se s politično reprezentacijo žensk njihove pravice začele zdeti samoumevne. Pogosto so bile največje nasprotnice prav one. Motivov je več: želja po ohranitvi družbenega sistema zaradi predpostavke, da kar je slabo za njihove može, je slabo tudi zanje, različni predsodki in zmotna interpretacija tega, kar bodo spremembe prinesle, ter nenazadnje - popolno zaupanje v patriarhat. Primer tega je bila recimo Phyllis Schlafly, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uspešno preprečila ratifikacijo ustavnega amandmaja, ki bi vpisal enakopravnost v ustavo ZDA. To je argumentirala z vpoklicem v vojsko, izgubo socialne varnosti in podobnimi strah vzbujajočimi lažmi. Še danes vztrajajo nazadnjaške ideje, ki jih v družbi širijo tiste, ki jim prav te ideje škodijo - torej ženske. In ko se v današnjih časih te prebijejo do vodilnih mest v politiki, uživajo precej več moči zaradi dvoma o njihovih dejanskih sposobnostih in dejanski lojalnosti tem idejam. Zato so za napredek družbe veliko bolj nevarne kot konservativni moški. 

V skoraj tridesetih letih od razglasitve Slovenije za samostojno državo smo imeli le eno predsednico vlade. Eno ministrico za finance, dve ministrici za kmetijstvo in kar pet ministric za zdravje. Predsednice države za zdaj še ni na vidiku. Slovenija ni edina država, kjer se v politiki ženske le redko vidi na vodilnih položajih - Velika Britanija je doživela le dve predsednici vlade, v Ameriki pa še niso imeli ne predsednice ne podpredsednice ali podobnega položaja. Tako ne bi bilo težko trditi, da je vsaka ženska, ki ji uspe prilesti do pomembnejšega položaja, še dokaj redek pojav. 

Tu pridemo do prvega razloga, zakaj je v politiki veliko težje kritizirati politična prepričanja žensk - nove so. Tako rekoč vsaka je novost in redkost in je že zaradi tega poveličevana. Uspelo ji je v svetu, ki ji nasprotuje. Seveda tega ne gre zamešati s kritiko dejanj teh predstavnic - že v Sloveniji se lahko vidi, da se Aleksandro Pivec veliko lažje razreši kot Zdravka Počivalška, pa ima eden - ne bomo povedali, kateri - precej večje grehe na grbi. A ko pride do njihovih prepričanj, se plošča obrne. Ne glede na to, ali je gospa neonacistka ali radikalna stalinistka - videna bo kot predstavnica “nežnejšega spola”, sama po sebi zmaga feminizma, če ji je uspelo priti v državni zbor, ustavno sodišče ali kamorkoli že. Poglejmo na primer Margaret Thatcher - njena zapuščina je veliko bolj vloga prve ženske na čelu Velike Britanije kot to, da je povzročila krizo stanovanjskega trga, privatizacijo zdravstva in deregulacijo bank.

In če je to zmaga feminizma, pomeni, da bi morale biti feministke z njo zadovoljne, kajne? Saj celotno gibanje temelji na sestrstvu, povzdigovanju druga druge. Zato feministično gibanje težje kritizira takšne primere uspehov - izpostavijo se napadu, da podpirajo le levičarke. Torej: kritika samih ideologij teh žensk s strani feminističnega gibanja je otežena. Konservativci nimajo motivacije, da bi jih kritizirali, še več - njihov obstoj se zlahka izrabi za mehčanje lastnih prepričanj. S tem mislim retoriko: nismo seksisti, le poglejte to eno žensko predstavnico, ki jo imamo. Za realizacijo tega, da bi sredina zares kritizirala prepričanja, pogojena z vzgojo, vero, “izobrazbo” ter sebičnostjo, pa v času politične korektnosti ni velike možnosti. 

Ta učinek se še poveča, ko zagovorniki opresivnih prepričanj uporabijo argument manjšine, historično zatirane skupine ljudi, ki že ve, kaj je dejansko opresivno in kaj le zlagana prizadetost. Ženske imajo veliko večjo legitimnost pri, recimo, nasprotovanju splavu, saj so same del skupine ljudi, ki jih ta diskurz zadeva. Saj so same ženske, že vedo, o čem govorijo. Vsako prepričanje lahko podkrepijo z razumevanjem situacije, saj obstaja možnost, da se v njej znajdejo tudi same. Začne se poveličevanje materinstva - ženska v svoji tradicionalni vlogi, hkrati uspešna političarka. Kako ne bi mogla uspešna mati razumeti želja in ciljev današnjih žensk. Ona je tista prava, da se ukvarja z reproduktivnimi pravicami vseh, češ, saj če je uspelo njej, bo drugim tudi. Strankam, ki podpirajo prepoved splava, ni težko prevzeti identitete te matere, da utemeljijo svoje prepričanje, hkrati pa trkajo na vest vsem, ki bi se drznili zoperstaviti romantizaciji materinstva. Nenazadnje pa se političarka sama tako predstavi družbi v vlogi ženske, ki je še vedno zaželena - kot podaljšek moža, podaljšek otrok in vedno v odnosu z nekom drugim. Kritika nje same se tako preliva tudi na vse, s katerimi je povezana. Kar pa zagotovi jezo in bes vseh tistih, ki se samookličejo za rešitelje družine.

V nekaterih kulturah problem kritiziranja političnih idej sega še dlje. Težava se na primer pojavi pri zaslišanjih kandidatke za vrhovno sodnico ZDA Amy Coney Barrett: v Ameriki je kulturno nesprejemljivo preizpraševati prevladujočo veroizpoved - torej krščanstvo, napadi na matere pa so nezaželeni. Barrett prevzema svoje nazadnjaške ideje o ženskah in njihovem mestu iz religije - a hkrati tega skoraj ni mogoče javno preizpraševati, saj je dvom o religiji privilegiranih ljudi in učinku, ki ga ima religioznost na zakonodajno suverenost, skorajda smrtni greh. Podobno se poskuša tudi v Sloveniji - kjer se demonizira vsaka kritika katoliške cerkve. Tak napad na religijo je, ko gre za žensko kandidatko, še večji, ker je spet dojet kot napad njene identitete, ne pa prepričanj.

Ne gre pozabiti, da je na bolj liberalni strani političnih prepričanj vedno več ženskih predstavnic, ki se čedalje glasneje borijo proti konservatizmu. To pomeni, da se nekatere ženske, ki se iz zgoraj navedenih razlogov morda vendarle identificirajo kot konservativke, počutijo izločene iz diskurza, saj ne najdejo predstavnic, s katerimi bi se lahko identificirale. Tako izginja centristična opcija konservativne ženske, ker se zdi, da je za kontriranje bloku liberalnih feministk potreben glasen, radikalen glas. Radikalno se ne zdi škodljivo, saj so to vendar predstavnice konservativnega feminizma - očitno podpirajo uspešnost žensk v službeni sferi, češ, glejte, kako daleč so prišle. Pri tem se ignorira mentaliteta teh posameznic, ki niso za splošno liberacijo žensk, temveč le za liberacijo ter uspeh njih samih. One so vendar izjema standarda, ki ženskam narekuje kuhanje kosila ter rojevanje otrok. Zase najdejo izgovor, češ da so njihove potrebe in želje posebne, drugačne od teh, ki jih ima “navadna” ženska. Do svojega položaja pridejo tako, da druge ženske postavljajo na položaj, ki je pod tistim, ki pripada moškim. Vseeno pa so one tiste, ki se lahko z moškim v javni sferi enačijo, saj omogočajo preživetje patriarhata.

Tako so tudi ženske same pripravljene sprejeti, da jih zastopajo verske fanatičarke, ki zagovarjajo popolno podreditev moškemu, če to pomeni pridobitev koščka reprezentacije njihovih idej. Nevarnost se ne nahaja v sami prisotnosti teh žensk, marveč v tem, kako jih obravnavamo. Dokler so videne kot nedolžne predstavnice neke konservativne ideje feminizma in ne kot oportunistične, skoraj nedotakljive seksistke, imajo pri razkroju ženskih pravic neovirano pot.