»Agenti CIA so bili zadolženi za pisanje uradnih izjav, ki so jih spikerji brali v novicah. Seveda spikerji niso vedeli ničesar, oni so to prejeli od svojega šefa, on pa od svojega, ki je bil naš človek. Obstajala je ena naloga za vse, to je, da se prek televizije širi sovraštvo, nacionalizem in skozi so se poudarjale razlike med ljudmi.« Tako je pred časom nekdanji agent ameriške Centralne obveščevalne agencije, krajše CIA, Robert Baer komentiral vlogo televizije ob razdiranju SFR Jugoslavije.

Več kot četrt stoletja po oblikovanju pasu žepnih republik od Estonije do Makedonije osrednja tehnologija televizijskega poročanja svojega poslanstva ni bistveno spremenila. Ostala je ena tehnologij gospodovanja, ki ne more in ne sme biti prepuščena naključjem. V tem kontekstu lahko v zadnjem času beremo novice o obiskih nekdanjega direktorja CIA Davida Petraeusa pri vladnih vrhovih Slovenije in Hrvaške. Petraeus se kot predstavnik ameriškega finančnega sklada Kohlberg Kravis Roberts, ali KKR, mudi po sobanah Mira Cerarja in Andreja Plenkovića. In to v trenutku, ko evropska podružnica KKR, United Group, za nekaj manj kot 240 milijonov evrov kupuje komercialni televizijski hiši Pro Plus in Nova TV. Zaenkrat si najbolj dobičkonosno medijsko hišo pri nas še lasti Central European Media Enterprises, krajše CME, ki je lastniško povezana z ameriškim mastodontom Time Warner. A z aktualnim prevzemom se ne le menjujejo eni ameriški kapitalisti za druge, temveč prihaja do nove, do sedaj še ne videne koncentracije medijskega lastništva. KKR si pri nas že lasti telekomunikacijskega operaterja Telemach, ki okupira kar dvotretjinski delež na trgu storitev kabelske televizije. Pop TV, Kanal A, Brio, Kino in Oto bodo na ta način potencialno še bolj monopolizirali že tako nepluralen slovenski televizijski trg.

Toda sama možnost pluralnosti in s tem morda tudi demokracije je pri vzpostavitvi televizijskega sistema, kot ga poznamo v post-socialističnih državicah, že v devetdesetih bila uničena. Zakaj? Odgovor je sila preprost. Prav televizija je (bila) tista tehnologija, ki je v srca ljudi zasadila sovraštvo do tujca in ljubezen do »našega«. Sploh ni važno, ali se je na ekranih pojavil Janez Janša, Lojze Peterle, Janez Drnovšek, Franjo Tuđman, Slobodan Milošević ali kdo drug – danes Miro Cerar in Andrej Plenković, ko se teatralno »prepirata« o arbitraži. Vsak je znal in še zna vzpostaviti sovraštvo navzven in ljubezen navznoter, s tem pa legitimirati nič drugega kot narod in državo – pa četudi prek masakriranja »sovražnikov«, kar se je zgodilo v Jugoslaviji. Celotne države so tu nastale prek post-nacističnega sovraženja zunanjosti in prek »civilnega« gibanja (die Bewegung) s svojim vodjo (der Führer). Le da nemških izrazov pač nihče ni uporabljal, dobre pol stoletja prej jih je namreč izumil Hitlerjev (neuradni) ideolog Carl Schmitt.

Prek televizije nam še danes prodajajo pravljice o demokraciji, svobodi in enakosti – ki nam jih je Zahod v osemdesetih in devetdesetih letih obljubljal, medtem ko nas je hkrati povlekel v antidemokratične republikanizme. Da so si CIA in podobne »globoke družbe« v devetdesetih dokončno zagotovile zmago v razmerju do ruskega Komiteja državne varnosti, KGB-ja, in prodrle vsaj do Ukrajine, so, kot se je izrazil Robert Baer, podkupovale in zavajale člane vlade Jugoslavije, srbske generale, vojne čete, Mesiće, Tuđmane in novinarje ter medije. Ampak socialistične države niso poznale trga medijev, zatorej je bilo dovolj sodelovati z državnimi ali »družbenimi«, de facto pa bolj ali manj vladnimi in centralno vodenimi medijskimi hišami. Tisto, čemur pravimo medijski trg, se je v post-socializmu šele začelo razvijati, v veliki večini primerov brez zakonske regulacije – kar pa ne pomeni tudi onstran nadzora vlad in drugih, predvsem tajnih, elit.

Kot v svojih preiskavah medijskih monopolov ugotavljata Sandra Bašić Hrvatin in Lenart J. Kučić je pri nas republiški organ za telekomunikacije brez zakonske podlage pod masko demokratizacije in pritiska javnosti marca 1993 začel podeljevati frekvence predvsem komercialnim medijem. Lasntninjenje medijev so funkcionarji, sedeči v Republiškem komiteju za promet in zveze, večji del izvedli še pred vzpostavitvijo zakonov in regulatornih teles. Do sprejema Zakona o javnih glasilih leta 1994 so bile tako podeljene vse frekvence, ki segajo na najširše območje. Dobili sta jih tudi podjetji MMTV in Tele 59, ki sta leta 1995 skupaj ustanovili Pop TV.

Že na začetku je v podjetje Pro Plus, ki je takrat skrbelo le za Pop TV, sicer formalno prek posojila, vstopila družba CME s 16 milijonov dolarjev vredno naložbo. Sprva si je tako pridobila 58-odstotni delež v produkcijski hiši Pro Plus in ga nato postopoma povečevala. Kasneje je sledila zapletena združitev Pop TV in Kanala A. CME je v tem času izkoriščal tudi druge post-sociliastične priložnosti in si v Bolgariji, Hrvaški, Češki, Romuniji, Slovaški in Sloveniji povsod izboril več kot polovični kos televizijske oglaševalske pogače. Pri nas je v letu 2015 po podatkih projekta Mediana IBO bruto vrednost oglaševanja na televiziji znašala dobrih 683 milijonov evrov, od tega je Pro Plus zaslužil dobro polovico. A CME je samo eden lepših primerov nadzora televizijskih trgov v post-socialističnih državah – prek privatizacije in vdora ameriškega kapitala na to področje se je postopoma izoblikovala tehnologija nadzora misli državljanov, stremečih k zahodni »demokraciji«. Tu seveda ni edine vloge odigrala televizija, a po podatkih Evropskega avdiovizualnega observatorija povprečen Slovenec pred televizijskim zaslonom še zmeraj preživi več kot tri ure na dan, Evropejec pa skoraj štiri. Nedvomno je televizija ohranila vlogo oltarja, s katerega se med ljudi širijo vladajoče jezikovne igre o demokraciji Zahoda in barbarstvu ter drugačnosti in »sovražnosti« vzhoda ter juga. Lahko za naključno vzamemo, če navedemo le dva primera, prikazovanje sirskega predsednika Bašarja Al-Assada, seveda zaveznika Rusije in ne ZDA, kot zlega hudiča, ki ga je treba na vsak način zrušiti (kar mimogrede Zahodu ni uspelo)? Ali na regionalni ravni huronsko navijanje za »naše«, ko gre za (arbitražno) postavitev slovenske južne meje?

Tovrstni primeri (ne)obveščanja državljanov nikakor niso naključni. S koncem hladne vojne so državice, na katere se v zadnjem desetletju kot rak širi Evropska unija, vzpostavljene kot »buffer«, »tamponska« cona med ZDA in Nemčijo na eni strani ter Rusijo na drugi. In hkrati so te nove republike tudi novi trgi, predvsem za Zahod kakopak. Eden nemških menedžerjev ene podružnic sklada KKR Johannes Huth je leta 2014 v tekstu, naslovljenem, Odpiranje sveta za srednje- in vzhodnoevropske šampione zapisal, da članstvo nekdaj socialističnih držav v Evropski uniji, Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter Natu ustvarja bolj stabilen in integriran trg. In da so zaradi svoje lege države Vzhodne in Srednje Evrope »idealno situirane za grajenje trgovskih povezav med Zahodno Evropo, Bližnjim vzhodom in Azijo«. Najprej Nato z vojsko – če pač ne gre po drugi poti, kot ni moglo iti v Jugoslaviji – ustvari nove trge, potem pa jih je treba nekako ohraniti pod svojo roko. Prav to na področju nekdanje Jugoslavije zadnja leta intenzivno počne tudi KKR.

Leta 2013 je KKR na trg Jugovzhodne Evrope vstopil z nakupom skupine United Group, manjši delež pa je pristavila Evropska banka za obnovo in razvoj. Finančni sklad, ki upravlja z več kot 130 milijardami dolarjev premoženja, si v Sloveniji od aprila 2015 lasti tudi Tušmobil. Prek United Group, katere direktor je srbski medijski mogotec Dragan Šolak, ima sklad podrejene telekomunikacijske operaterje v Srbiji, Črni Gori, Bosni in Hercegovini ter Sloveniji. Pri nas je to Telemach, v Srbiji pa SBB, ki tam zavzema več kot polovico trga kabelske televizije. Poleg tega ima v nekdanji Jugoslaviji United Group še 18 televizijskih programov. Pri nas so to programi Sport Klub, na Hrvaškem, v Srbiji in v Bosni in Hercegovini pa je treba posebej omeniti vsaj s CNN bratsko televizijo N1. Ta je lahko v Srbiji začela z izdajanjem informativnega programa, kar v bolj ali manj ležerni obliki počne 24 ur na dan, šele oktobra 2014. Le dva meseca po sprejetju medijske zakonodaje, ki lastniku omrežja omogoča tudi izdajanje informativnega programa. S srbskimi funkcionarji, tudi takratnim premierjem Aleksandrom Vučićem, se je takrat sestajal prav David Petraeus, a spremembe Zakona o javnem informiranju in medijih je predlagal nihče drug kot generalni direktorat Evropske komisije za širitvena pogajanja. Na direktoratu namreč preglejujejo zakonodajo držav, ki so v procesu vstopa v Evropsko unijo. Uradno stališče Evropske komisije je, da na evropski ravni ne obstaja uredba ali zakon, ki bi na področju oddajanja zahtevala razdvojitev produkcije programa in telekomunikacijskega distributerja. Kar je pri tem najbolj zanimivo je, da je standarde – po katerih morata biti program in distribucija ločena, in ki veljajo vsaj v Srbiji, Hrvaški in Sloveniji – uveljavila Evropska komisija sama, z argumentom, da so to posebej šibki medijski trgi. Srbski državni RTS je tako leta 2009 moral telekomunikacijsko mrežo spraviti izpod svojega lastništva. Podobno je RTV Slovenija storila še pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo.

Tako se je v Srbiji televizija N1 bliskovito povzpela. V manj kot treh letih obstoja se je vzpostavila kot novičarski kanal, ki ponuja navidezno alternativo bolj gledanim pro-Vučićevskim programom, med katerima sta najbolj vplivna državna RTS in Pink TV. V celoti ima sicer N1 več kot desetkrat manjšo gledanost od omenjenih televiziji, a upoštevati moramo, da so daleč najbolj gledane televizijske vsebine zabavne narave, ki pa jih United Group v Srbiji ponuja prek posebnega kanala Grand TV. RTS največji delež gledanosti vleče na račun prenosov športnih dogodkov, Pink pa talk-šovov, “resničnostnih šovov”, serij itd. Na drugi strani N1 z zgolj informativnim programom, ki je – če se izrazimo milo – izrazito CNN-ovskega, senzacionalistično-zahodnjaškega značaja, vse močneje konstruira javno mnenje. Najvišje se je meter gledanosti “srbskega CNN-a” povzpel v času letošnjih predsedniških volitev, ko se je za prvo mesto boril le z RTS1. Novinarka N1 je takrat “eksluzivno razkrila”, da za spletno kampanjo Aleksandar Vučić in SNS plačujeta istemu romunskemu piar podjetju kot albanski premier Edi Rama in kosovski premier Hashim Thaci. Za zgodbo je novinarka celo prejela eno od nagrad društva novinarjev NUNS. A sploh tu ne gre le za številke, gledanost, piarovski vpliv na vladavino Vučića itd. Primarno je tu v igri nekakšna informacijska vojna – ki se nikdar ne konča. Ne smemo pozabiti, da je Srbija med drugim v procesu priključevanja Evropski uniji. N1 tako z balkanskega trga predvsem izrinja katarsko Al-Jazeero Balkans kot televizijo z alternativnimi, gotovo veliko manj zahodnjaškimi vsebinami. Al-Jazeera – ki je seveda ne bi mogli kronati za čisto dušo med mediji, na Balkanu imajo tudi katarski krogi svoje interese - je tako v programski ponudbi operaterja SBB potisnjena na dno.  V paketih, ki jih ponuja SBB, pa je od marca letos pod »številko ena« v programski shemi seveda shranjena N1 in ne več RTS 1.

Na Hrvaškem so prevzem Nove TV s strani United Group že odobrili in bosta N1 ter Nova TV sedaj skupaj konkurirali državnemu javnemu servisu. Tisti, ki naj bi pri nas skrbeli za pluralnost medijev, pa se – naključno? – izogibajo odgovornosti. Si lahko predstavljamo, da bi si Minister za kulturo Anton Peršak ali premier Miro Cerar drznila zavrniti Petraeusa in preprečiti združitev največjega komunikacijskega operaterja ter največje televizijske hiše pri nas? Po tem, kar se je nedavno zgodilo v Srbiji, kjer so, da bi ugodili zahtevam Evropske komisije in sklada KKR, celo spremenili medijski zakon, težko.

Tudi sklic izredne seje Odbora za kulturo ni prinesel večjih sprememb. Sklep se glasi, da mora ministrstvo še enkrat vsebinsko, z mislijo na javni interes, odločiti o prevzemu Pro Plusa s strani United Group. Toda Ministrstvo za kulturo pravne odgovornosti v resnici po Zakonu o medijih sploh nima. Kako to? Po prvotni različici zakona iz leta 2001 bi za pridobitev dvajset ali več odstotkov lastninskega ali upravljalskega deleža v premoženju izdajatelja radijskega ali televizijskega programa morala družba United Group pridobiti soglasje ministrstva. A le primeru, da bi kupovala neposredno Pop TV ali Kanal A, ne pa podjetja Pro Plus, ki ni registrirano kot izdajatelj programa. V nadaljevanju člena, ki je to omejitev določal, namreč niso bile vključene podrejene in povezane osebe, v tem primeru Pop TV in Kanal A. Kar pomeni, da tak Zakon o medijih dejansko nikakor ni ščitil pluralnosti medijev, ko gre za primer hiše Pro Plus. V verziji zakona iz leta 2006 je po očitkih pristojnih organov in društev zato ministrstvo popravilo 58. člen, tako da tudi prek povezanih oseb ni moč v enem podjetju skoncentrirati preveč programov. A kleč, ki ga tudi Ministrstvo za kulturo v svojih javnih interpretacijah 58. člena zamegljuje, je v tem, da se je spremenila sama odgovornost ministrstva in to z eno samo besedo. Ministrstvo je pri pisanju zakona pred svoje naloge o preprečevanju koncentracije lastništva avdiovizualnih medijev vrinilo besedico »lahko«, kar ga de facto razvezuje vsake pravne obveze.

Kot sta že več kot deset let nazaj lucidno uvidela Sandra Bašić Hrvatin in Lenart J. Kučić, slovenska in evropska zakonodaja nikakor ne varujeta pluralnosti medijev, temveč zgolj skrbita za konkurenčnost medijskega trga. Evropski birokrati konkurenco celo na vsak način aktivno uveljavljajo na račun pluralnosti novinarskih glasov, kot so to storili v Srbiji. Skupaj z nacionalnimi upravljalci skrbijo, da menedžerji ameriških korporacij lahko mirno počnejo, kar se jim poželi. Samo v imenu "naravne" konkurenčnosti, ki naj bi s seboj celo prinašala pluralnost in seveda »demokracijo«, v svojih rokah lahko skoncentrirajo lastništvo tovarn javnega mnenja in na ta način izključijo elementarno možnost pluralnosti govora samo. Vsi poenoteni v enem ne-mnenju, združeni v varnem zavetju naših vodij, se tako končno lahko prihodnjimo v novih zmagah logik gospodovanja, katerih poskusni zajčki smo vse od časa rušenja Jugoslavije tudi sami.

[Na spletu je razširjena verzija prispevka.]