Prožna varnost ali suhi nateg

Prožna varnost ali suhi nateg

Mnenje, kolumna ali komentar
12. 5. 2015 - 16.00

Včeraj je s posvetom o prekarnih oblikah na trgu dela svoje delo uradno začela vladna projektna skupina za prekarne zaposlitve. Svoje prispevke je zaskrbljenim državnikom v posluh ponudilo več predstavnikov organizacij, ki se zavzemajo za pravice prekarno zaposlenih. Razen Gibanja za dostojno delo in socialno družbo in Društva novinarjev Slovenije, so pripravljavci prispevkov prihajali iz sindikatov, ki delujejo znotraj polja migrantskega dela, kulture in mladinskega polja.

Vsemu skupaj pa je predhodil nagovor premiera Mira Cerarja, ki je sicer dal ljudstvu vedeti, da se vlada zaveda, da so začasne in negotove oblike dela vse pogostejše in da sedaj že kar štirideset odstotkov delovno-aktivnega prebivalstva  opravlja delo v netipičnih oblikah. A vendar je po Cerarjevih besedah delovna prožnost naša usoda, s katero se bomo pač morali sprijazniti. Da pa izkušnja negotovega trga dela ne bo prehuda, je treba po prvakovih besedah to prožnost trga omiliti z ustreznimi mehanizmi, ki bodo zagotovili delojemalcu določeno mero socialne varnosti. Te pa naj ne bo preveč, saj nočemo, da bi mu lenoba zadišala in bi po nepotrebnem izostajal iz produkcijskega procesa. Kakšna bo prava mera prožnosti in varnosti, bo predmet dela nove projekte skupine, ki je posvet organizirala, ta ima čas do konca leta, da pripravi akcijski načrt, da bo lahko prekariat na sodobnem prožnem trgu le varno nategnjen.

Prvi veliki korak k novi dobi trga je naredila že Janševa vlada leta 2007, ko je uvedla subvencije za samostojne podjetnike. Tem je bilo med letoma 2007 in 2013 prek programa Zavoda za zaposlovanje namenjenih okoli sto milijonov evrov subvencij za zagon lastnega podjetja. V kolikor je samozaposleni svoje podjetje zaprl v dobi dveh let, je moral sorazmerni delež subvencije vrniti. Zavod se je z izvedbo  programa pohvalil, češ da je bila tako razdeljena pomoč več kot 23.000-im brezposelnim, ki so se pogumno pognali uresničiti svojo podjetniško žilico. Čeprav naj bi po podatkih Zavoda prvo leto samozaposlitev ohranilo spodbudnih 94 odstotkov podprtih podjetnikov, drugo leto pa 85 odstotkov, podatki Zveze svobodnih sindikatov kažejo, da je po petih letih delež ohranjenih zaposlitev dodatno padel na borih 54 odstotkov. Skorajda polovica prejemnikov pomoči naj bi po podatkih Zavoda ustanovila samostojno podjetje iz nuje, zaradi pritiska delodajalčevih zahtev, in ne zaradi lastne podjetniške iniciative, slednji je na ta način preložil breme stroškov rednega delovnega razmerja na delavca. Prav tako je znašala leta 2012 v negotovih ekonomskih razmerah ocenjena stopnja tveganja revščine samozaposlenih 23,8 odstotka. Ob tem pa se število samozaposlenih zvišuje, od leta 2007 je številka narasla za petindvajset odstotkov in znaša po podatkih iz preteklega leta nekaj več kot 58.000. Morda je navedena številka v primerjavi z rednimi oblikami zaposlitve nizka, vendar vztrajno narašča z vsakim letom.

Program subvencij je bil ukinjen konec leta 2013, vendar je ideološki aparat, ki ga je proizvedel, v polnem zamahu. Diskurz podjetništva je prerasel čez vse pore družbe in njenih institucij, ki ga reproducirajo v skladu z novo podobo državljana-podjetnika. Prazna gesla kreativnosti in inovativnosti je moč slišati tako znotraj izobraževalnih programov kot v govorih političnih veljakov. Študentska organizacija je še lani skupaj z vlado pripravljala projekt digitalnih beležk delovnih izkušenj študenta, da bi ta lahko na trgu v polnosti razkazoval svoj individualni človeški kapital. Podjetniški inkubatorji in trenerji notranje inovativnosti vzgajajo novi rod gnetljive človeške subjektivnosti, ki bo sposobna hitrih prilagajanj in učinkovita v iskanju tržnih niš. Takšna subjektivnost je na poti, da postane uresničenje popolne dovršitve svojega objekta, produkt zmožen neskončne notranje reprodukcije virov nove vrednosti.

Varna prožnost znotraj obstoječih neoliberalnih politično-ekonomskih parametrov pomeni predvsem nadaljevanje razgradnje obstoječih pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Je zaslepitev za boj razrednih interesov, ki poteka znotraj proizvodnega procesa in ustvarja družbeno realnost. Sodobna politična tehnokracija družbene antagonizme zakriva, ko politične ukrepe reprezentira kot nujne, kakršnokoli neskladje z zapovedanim bi pomenilo nič več kot smrt in propad. Hkrati pa tudi sama nastopa znotraj razrednih relacij, čeprav jih deklarativno in le navidezno presega. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.