Poslanci v državnem zboru pravkar razpravljajo o spremembi zakona o dohodnini. O zakonu, ki je osrednji del tako imenovane davčne reforme finančnega ministra Andreja Širclja, bodo glasovali jutri.

Splošna davčna olajšava se bo po spremembah zakona do leta 2025 dvignila s 3500 evrov na 7500 evrov. To preprosto pomeni, da bo dohodek posameznikov od dela manj obdavčen. Odvisno od višine letne plače bodo lahko davčni zavezanci namreč oproščeni plačila dohodnine za večji del svoje plače kakor doslej.

Na levici se je razprava o davčni reformi osredotočila na to, kar je povsem očitno. Zakon bo pomagal predvsem tistim z višjimi dohodki. Višja kot je plača, višja je, v absolutnih številkah, tudi davčna olajšava. Na letni ravni gre za razliko med nekaj sto evri več neto prihodka za tiste z najnižjimi plačami in več tisoč evri višjim neto prihodkom tistih z najvišjimi plačami. Poleg tega sprememba zakona predvideva znižanje davčne stopnje v najvišjem, petem dohodninskem razredu, s 50 na 45 odstotkov. Še en bombonček za menedžerje je v četrtem in dvaindvajsetem členu predloga zakona, po katerih bi nagrade za poslovno uspešnost lahko bile tako visoke, kot je povprečna mesečna plača zaposlenega, ki nagrado prejme. Do sedaj je nagrada za poslovno uspešnost lahko znašala le povprečno mesečno plačo v Sloveniji.

Tudi brez še bolj podrobnega popisa vseh sprememb zakonov je ugotovitev, da gre davčna reforma na roko kapitalu in ne delavcem, povsem smiselna. A je tako zelo smiselna, da je že banalna in kot političen argument proti davčni reformi jalova vsaj s taktičnega vidika. Katera davčna reforma po nastopu tako imenovanega neoliberalizma, katerega davčna politika je značilno konservativna, je vendar šla na roke delavcem? Minister Šircelj govori o tem, da bo davčna reforma omogočila večjo konkurenčnost gospodarstva. Zgodba o delavcih se s tem konča, še preden bi se sploh začela. Konkurenčnost gospodarstva v zadnji instanci temelji na učinkovitosti izkoriščanja delovne sile. Pika. 

Z vidika argumentov proti davčni reformi je taktično bistveno, ali lahko davčna reforma sploh doseže to, kar je njen izpričan namen. Kakor so na finančnem ministrstvu pojasnjevali v utemeljitvi sprememb zakona o dohodnini, sta glavna razloga za spremembe »pomoč gospodarstvu in prebivalstvu pri okrevanju po pandemiji covid-19 ter administrativna razbremenitev«. Vsebinsko je logika taka: z nižjo obdavčitvijo dohodkov od dela se bosta povečali produktivnost in učinkovitost podjetij, kar bo okrepilo konkurenčnost poslovnega okolja. Podjetja bodo po utemeljitvi v zakonu zaradi razbremenitve plač najbolje plačanih lažje zadržala oziroma pridobila ustrezne kadre. Poleg tega naj bi povečanje razpoložljivega dohodka zasebnikov vplivalo na »povečanje oziroma ohranjanje povpraševanja«, torej na potrošnjo storitev in blaga v Sloveniji. Na kratko: nižji davki, višji bruto domači proizvod.

Privzemimo najprej, zavoljo argumenta, da bo davčna reforma uspešno vodila v povečano notranje povpraševanje. Ni namreč znan razlog, zakaj bi bili nižji davki na dohodek potrebni za »ohranjanje povpraševanja«, če ne predpostavljamo, da bo potrošnja brez davčnih razbremenitev sama po sebi začela padati, za kar ni nobenih dokazov. Z brezglavih stremljenjem k večanju domače potrošnje, ne da bi povečali tudi ponudbo oziroma proizvodne kapacitete vseh oblik, lahko kvečjemu dosežemo tako imenovano pregrevanje gospodarstva. Ni znano, da bi v Sloveniji obstajala pomembna razlika med ponudbo novih delovnih mest in brezposelnimi, ki bi napajala povečevanje ponudbe dobrin in storitev. Če bo davčna razbremenitev plač dejansko uspela spodbuditi zasebnike, da več trošijo, a za potrošnjo ne bo na voljo tudi več izdelkov in storitev, bo posledica zgolj zviševanje cen. Glede na to, da je inflacija trenutno najvišja v zadnjem desetletju, bi to lahko pomenilo zgolj dodaten razlog za višanje inflacije, ki jo trenutno finančne in druge institucije še obravnavajo kot le prehoden pojav. Razlika v neto plači zaradi davčne razbremenitve bi torej izpuhtela v tem, da bi se povečale tudi cene. 

Davčna reforma bo po izračunih ministrstva leta 2025, ko spremembe zakona predvidevajo doseg najvišjih davčnih olajšav, povzročila izpad javnofinančnih prihodkov v višini 846 milijonov evrov, že leta 2022 pa v višini 247 milijonov. Minister Šircelj pri tem trdi, da bo država izpad prihodkov zaradi davčne reforme pokrila z večjo rastjo bruto domačega proizvoda. A je to poleg možnosti pregrevanja gospodarstva močno vprašljivo tudi z vidika strukture neto povišanja plač. Najbogatejši so si lahko tudi do sedaj, brez višje davčne olajšave, privoščili tako rekoč vse, kar so potrebovali in želeli. To, da bodo najbogatejši, pri katerih je za razliko od povojnih časov skoncentriran bistveno večji delež premoženja, imeli več razpoložljivega denarja, torej sploh ne pomeni nujno, da bodo tudi več potrošili. Kaj pa bi si lahko še kupili, razen potovanja na Maldive? V primeru, da bodo razliko v neto plači preprosto privarčevali, bodo učinki davčne reforme na rast bruto domačega proizvoda zanemarljivi.

Ker država trenutno zagotavlja pred covidom nepredstavljivo visoke finančne spodbude gospodarstvu že v obliki subvencij in investicij, ki jih je omogočila spremenjena politika Evropske centralne banke, ni jasno niti, zakaj bi gospodarstvo sploh potrebovalo dodatne spodbude v obliki nižje obdavčitve dela. Proračunski primanjkljaj država ustvarja tako z dodatnim zadolževanjem kot z nižanjem davkov. Če bi vlada ocenjevala, da gospodarstvo za okrevanje po covidu potrebuje še dodatne spodbude, bi se lahko namesto zniževanja davkov preprosto poceni zadolžila in nov denar tudi ciljno usmerila zgolj tja, kjer je potreben.