Evropska unija in članice pod njenim okriljem so v preteklem tednu in pol potegnile nekaj nespametnih zunanjepolitičnih potez, navezujočih se na zaostrovanje odnosov z Rusijo, begunsko krizo in konflikt v Siriji. A odgovornost za te odločitve je v najboljši meri mogoče le delno naprtiti trenutnim evropskim voditeljem, v večji meri pa sami strukturi evropske integracije.

Pojdimo po vrsti. Prva geopolitična kriza, ki je resno prizadela Evropsko unijo je bila ukrajinska kriza, ki je tudi razgalila prvo strukturno pomankljivost evropskega združevanja. Da bi upravičila svoj obstoj in povečala svojo ekonomsko vrednost, je ideja združene Evrope po padcu Berlinskega zidu prevzela maksimo hitre širitve na vzhod, ne ozirajoč se na politične dejavnike. Brez opredelitve, kdo spada v Evropo in kdo ne, lahko ugotovimo, da je Evropa kot geopolitična tvorba prehitro širila svoje interesno območje, da bi lahko ubranila svoje jedro. Posledično je Ukrajina, de facto še vedno pod močnim ruskim vplivom, spadala tudi v interesno območje Evropske unije in ukrajinska kriza je postala tudi evropska. Tako smo nasedli igri Združenih držav Amerike, ki so s podpihovanjem krize dosegle zaostritev odnosov med Evropsko unijo in Rusijo in delen odklop Evrope od ruskega plina. Evropska unija je, neposredno v svojo škodo, prekinila projekt plinovoda Južni tok, ki bi južno in jugovzhodno Evropo oskrboval z ruskim plinom.

Za nov opomin, kdo mora biti po mnenju ZDA še vedno glavni sovražnik Evropske unije, je ta teden poskrbela ena najtesnejših ameriških zaveznic v gonji proti Rusiji, Poljska. Tamkajšnja vlada je sporočila, da razmišlja o prošnji za namestitev ameriškega jedrskega orožja v državi, kar bi gotovo pomenilo nadaljnje zaostrovanje razmer med Evropsko unijo in Rusijo. Izjavo Poljakov gre razumeti kot opozorilo, naj se Evropska unija ne igra z idejami o normalizaciji odnosov z Rusijo, saj jih bodo ZDA preprečile. Hkrati pa ga je mogoče razumeti tudi kot manever za izboljšanje pogajalske pozicije skupine vzhodnoevropskih držav pod vodstvom Poljske in mentorstvom ZDA, ki je v preteklem tednu na Evropsko komisijo naslovila peticijo za zaustavitev projekta plinovoda Severni tok 2, ki bi z ruskim plinom oskrboval severno Evropo.

Še preden se je Evropska unija izvlekla iz ukrajinske krize, jo je doletela begunska kriza, ki je razgalila nove pomankljivosti evropske integracije. Temelj evropskega združevanja je enoten trg, ki je z desetletji prinesel popolnoma prost pretok blaga in v Schengenskem območju tudi prost pretok ljudi. Tej visoki ravni ekonomske integracije pa ni sledila politična integracija, in ko smo bili soočeni s političnim izzivom sprejema večjega števila migrantov, je sistem spontano začel razpadati na posamezne politično enotne tvorbe - države. Da se unija ne bi popolnoma razdrobila, je rešitev začela iskati v zunanjem podizvajalcu, ki bi migrantsko krizo rešil namesto nji. In našla je Turčijo.

Pretekli teden je bil podpisan dogovor, v okviru katerega bo Turčija vzpostavila infrastrukturo za legalen prihod migrantov in nasilno zaustavila tako imenovane nelegalne migrante. Prva akcija po podpisu dogovora, v kateri je bilo aretiranih 3000 ljudi, nakazuje, da bo poudarek na zapiranju obstoječih, in ne odpiranju novih, legalnih poti. V zameno za umazano delo bo Turčija dobila 3 milijarde eurov pomoči in ponovno odprtje pristopnih pogajanj z Evropsko unijo. Ni pa potreben globok strateški razmislek, da ugotovimo, da nenapisani del dogovora turškemu predsedniku Reccepu Tayyipu Erdoganu daje proste roke pri izpolnjevanju svojih notranjih in zunanjih političnih interesov. S tem je Evropska unija zopet nasedla igri nekega drugega igralca, tokrat nepredvidljivega in avtoritarnega Erdogana. Erdogana, ki je vmes že izvedel invazijo na sever Iraka; ki je domnevno vpleten v trgovino z nafto iz Islamske države; ki Turčijo oblikuje po svojih interesih in ki mu je v interesu izredno stanje.

Potreben je bil en napad na ulicah Pariza in že so se evropske države v sirsko vojno vpletle tudi neposredno. Vse države članice so se takoj strinjale, da bodo v skladu s svojimi obrambnimi politikami pripomogle k francoskim vojaškim akcijam. Z napadi je začela Francija, pretekli teden pa sta se ji pridružili še Velika Britanija in Nemčija. V tem primeru nenadna politična enotnost sicer ni strukturno pogojena, temveč je poskus prikrivanja strukturno pogojene neenotnosti, ki jo je razgalila migrantska kriza. S pogumnim, enotnim vojaškim pohodom na tuje Evropska unija prikazuje lažno enotnost. Izjema pri razkazovanju domnevne enotnosti je Italija, katere premier Matteo Renzi je jasno povedal, da se njegova vlada v konflikt z nejasnim razpletom, ki bo po vsej verjetnosti le prilil olje na ogenj, ne bo vmešavala.

Še pred začetkom prvih napadov je bila Evropska unija opomnjena, v kako nepredvidljivo avanturo se spušča, ko je naš podizvajalec Erdogan tik pred srečanjem med francoskim in ruskim predsednikom sestrelil ruski bombnik. Sestrelitev je ponovno otežila kakršnokoli sodelovanje z Rusijo, ki je v odziv prekinila tudi nadaljevanje projekta plinovoda Turški tok. Tistega plinovoda Turški tok, ki bi nadomestil zaradi ameriških interesov prekinjeni Južni tok. Evropa je zopet potegnila ta kratko, izpolnjen pa je bil interes ZDA.

To ne pomeni, da ZDA in Turčija v rokah držita vse niti in od začetka do konca režirata kaos, ki ruši Evropsko unijo. Pomeni pa, da jima tak kaos ugaja, saj se v njem precej bolje znajdeta. Stara celina pa medtem tava v labirintih protislovij lastne integracije. Če parafraziramo Pepeja Escobarja iz knjige Globalistan, je Evropa tisti kontinent, ki je stoletja koloniziral vse, kar ji je prišlo na doseg puške, v 20. stoletju pa kolonizira samo sebe. In res Evropska unija malo spominja na propadajočo kolonialno državo, ki svoje interesno območje širi prehitro, da bi ga lahko branila; v kateri potrebna politična integracija ne sledi oportunemu ekonomskemu združevanju in ki notranjo politično krhkost maskira s prepogumnimi avanturami na tujem.