Na socialnih omrežjih do zdaj še nismo imeli priložnosti spremljati tako nasprotujočih in medsebojno izključujočih si mnenj glede vprašanja pravice naroda do samoodločbe kot ravno na primeru bolivarske republike Venezuele. Tudi nikoli do zdaj ni bila katerakoli akcija ameriškega mednarodnega imperializma, ki je v večini primerov vodila v vojaško intervencijo, tako polemizirana kot ravno v primeru države, ki ima tretje največje zaloge nafte na svetu. Zgodovina nas uči, da apetite po naravnih bogastvih periferije in njihovem nadzoru v globaliziranem svetu vedno krojijo centri moči, ki si prizadevajo, da bi zagotovili idealne pogoje kapitalu za njihovo izkoriščanje, nadzor teritorija in političnega establišmenta, ki bi jim to omogočal.

Prvi tovrsten primer v Venezueli je malo več kot šestdeset let star dogovor, imenovan Puntofijo, ki so ga leta 1958 podpisali predsedniki takratnih treh največjih parlamentarnih strank in je postal temelj za začetek demokratičnega procesa v državi. Dogovor, ki je omogočil prve demokratične volitve v državi ter kasnejšo ustanovitev državnega naftnega podjetja PDVSA, je v sebi skrival nekaj drugega. Rodil se je iz potrebe ZDA in njenih korporacij, da bi v napetem obdobju hladne vojne nemoteno nadaljevale izkoriščanje naravnih bogastev ter preprečile formacijo socialističnih modelov samoupravljanja po vzoru Sovjetske zveze.

V nekaj desetletjih od utopičnega procesa demokratizacije države ni ostalo dosti. Puntofijismo je na oblasti ustoličil dvopartijski sistem, imenovan partiarhija, in ustvaril novo neoliberalno elito, ki je tujim korporacijam še naprej podeljevala koncesije za izkoriščanje naravnih bogastev, ob tem pa bajno obogatela. Padec izvoznih cen nafte v sedemdesetih letih, neoliberalni obrat k tržnemu gospodarstvu, vse večje zadolževanje pri mednarodnih finančnih mehanizmih pod nadzorom zahodnih velesil in posledični varčevalni ukrepi so ustvarjali vse večji prepad med vladajočo oblastjo in preostankom prebivalstva.

Vojaški udar Huga Chaveza leta 1992 in čavistični obrat v podružbljenje produkcijskih sredstev v svojem bistvu ni bil socialističen, temveč je ohranil kapitalistično organiziran sistem, ki je temeljil na dobičkih od izvoza nafte. Večina teh sredstev se je porabljala za socialnovarstvene programe, usmerjene k revnejšemu prebivalstvu. V sedemindvajsetih letih svojega delovanja je čavizem z izobraževalnimi in zdravstvenimi reformami uspel iz revščine in socialne ogroženosti rešiti velik del prebivalstva. Na drugi strani je ostala Venezuela višjega srednjega sloja, privilegirana buržoazija brez družbenega bogastva, ki je ob podpori zahodnih velesil formirala opozicijske strukture. Strukture, ki so si med drugim tudi skozi poskus državnega udara leta 1999 poskušale povrniti izgubljeno.

Neučinkovito domače gospodarstvo, ki se v zadnjih dveh desetletjih ni uspelo odtrgati odvisnosti od izvoza nafte, in  gospodarske sankcije zahodnih držav z velikimi apetiti po davno sedimentiranih naravnih bogastvih je vladajoče čaviste potisnilo v odvisnost od drugih velesil, predvsem tretjega najmočnejšega gospodarstva sveta ter Rusije. Od konca devetdesetih let je Kitajska v Venezuelo vložila za več kot petdeset milijard evrov investicij. Je tudi največja upnica venezuelskega dolga, ki je lani dosegel 25 milijard evrov oziroma skoraj desetino celotnega dolga. V svojem bliskovitem gospodarskem razvoju, ki temelji na uvozu surovin in izvozu končnih produktov, ima ogromne potrebe po nafti in njenih derivatih. Tozadevno se tudi njena imperialistična politika ne razlikuje dosti od preostalih dveh vojaško najmočnejših velesil.

Samooklicanega predsednika Juana Guaidója, ki ga je pred zaprisego dvaindvajsetega januarja letos poznala manj kot petina prebivalstva, moramo zato razumeti ravno v razmerju borbe za nadzor nad izkoriščanjem naravnih bogastev. Relativno neznan politik, ki so ga takoj po samoinavguraciji podprle ZDA, v naslednjih tednih pa tudi druge desničarske vlade Latinske Amerike in Evropski parlament, ni le glasnik prej omenjene druge Venezuele, kompradorske buržoazije, ki si želi ponovne oblasti. Je tudi glasnik novega političnega obrata. Obrata od čavizma v ponovno vzpostavljanje političnih razmer za eksploatacijo naravnih bogastev. Juan Guaidó je produkt desetletja priprav na ponovno menjavo oblasti, kot že tolikokrat doslej orkestrirano z apetiti svetovnih velesil. Če mu po tej skrajno radikalni analogiji ob bok postavimo trenutnega legitimnega predsednika Nicolasa Madura, ugotovimo, da sta pravzaprav stran istega kovanca.

To stališče seveda na noben način noče racionalizirati in normalizirati humanitarnih ali vojaških intervencionizmov katerekoli strani. Nedolgo nazaj smo bili v Siriji priča preigravanjem geopolitičnih interesov Rusije in ZDA. V trenutni situaciji v Venezueli je suverenost naroda do samoodločbe razpeta med tripartitne apetite po surovinah treh najmočnejših gospodarstev sveta. Zgodovina imperialističnih teženj svetovnih velesil zadnjih sto let nas uči naslednje. Za resurse je častno in vredno uporabiti vsa sredstva: lagati, krasti, zavajati, začenjati vojne in ubijati.

Venezuela pri tem ne bo izjema, temveč bo le potrdila pravilo, in eden izmed relativno uspešnih poskusov socialističnega samoupravljanja bo spet nadomestil edini dolgoročno (ne)vzdržen sistem gospodarske in politične ureditve. Tokrat ga ne bomo imenovali z besedo. Tudi zaradi dejstva, ki ga dokaj ironično ubeseduje rek enega največjih ameriških predsednikov: “Kdor drugemu krati svobodo, je sam ne zasluži.”