Radikalna normalnost

Radikalna normalnost

Mnenje, kolumna ali komentar
20. 11. 2018 - 16.00

“Zdaj pa so se pojavile spremenjene okoliščine. Slovenija mora vsak dan skrbeti, da so njene meje, še posebno schengenska meja s Hrvaško, budno varovane, da ne dovolimo ilegalnih množičnih migracij in da ohranimo tu način življenja, kot ga imamo, evropski način življenja.” S temi besedami je zunanji minister Miro Cerar pred štirinajstimi dnevi dal pobudo za ponovno odločanje, ali naj slovenska vlada podpre Marakeško deklaracijo, ki ureja migracije. Deklaracija je bila sicer sprejeta ravno v prejšnji Cerarjevi vladi, trenutni premier Marjan Šarec pa je v izjavah zatrjeval, da je za analizo situacije pristojno zunanje ministrstvo. Ker pa je Avstrija odstopila od dogovora, ker je nastopila nova vlada in ker naj bi se okoliščine spremenile, je Cerar presodil, da mora iti deklaracija v ponovno presojo. Ker ne vemo, kje smo in kaj hočemo, moramo ponovno premisliti, ali podpiramo deklaracijo.

Deklaracija je politični dokument, ki podaja ohlapne smernice za urejanje migracij. Nanaša se na migracijske poti, ažurnost sporočanja informacij o migracijah, integracijo migrantov, njihovo diskriminacijo, ogroženost življenj na poti v Evropo in trgovino z ljudmi ter se med drugim zavzema, da se - če to le ni nujno - migrantov ne zapira. Podobne smernice podpira več kot 150 držav, med katerimi sicer ni najti Združenih držav Amerike, ki so že lani odstopile od pakta za migracije. Podporo je julija nato najprej odrekla Madžarska, sledile pa so ji še Avstrija, Češka, Hrvaška, Poljska in Bolgarija. Glavni razlogi za odrekanje podpore sledijo ksenofobni argumentaciji, ki trdi, da naj bi dokument opredeljeval migracije kot človekovo pravico ter da ukinja razliko med domnevno nelegitimnimi ekonomskimi migranti in legitimnimi begunci.

Tudi v Sloveniji je ob ponovnem presojanju nastopilo obsojanje. Globalni dogovor o migracijah je v času predvolilnih bojev za lokalne volitve strateško uporabila predvsem Slovenska demokratska stranka. Njen poslanec Branko Grims je nemudoma opozoril na domnevno kontraproduktivnost deklaracije, češ da naj bi šlo za legaliziranje ilegalnih migracij, ukinjanje meje in napad na “našo” civilizacijo. Nova Slovenija je medtem opozarjala, da deklaracija ne rešuje vzrokov migracij, ki ležijo v revščini držav, iz katerih migranti prihajajo. V Odmevih pa je njen poslanec Jože Horvat dodal, da migracije pomenijo tudi odhajanje delovno sposobnih ljudi iz držav izvora, s tem ko dokument vzpodbuja migracije, pa nasprotuje globalnemu odpravljanju revščine, kar naj bi posredno kakopak učinkovalo tudi na zaostrovanje situacije revnih Slovencev.

Medtem ko SDS skrbi civilizacija, NSi pa deklarativno skrbijo revne države izvora in globalna revščina, je na drugi strani koalicija zavračala tovrstne očitke. Zatrjevala je, da gre za meddržavni in celostni pristop k uravnavanju migracij, brez katerega problematike migracij ne moremo rešiti. Premier Marjan Šarec je že od začetka ponovno odprtega javnega prerekanja izpostavljal, da gre za nezavezujoč dokument in da se dokument ne dotika suverenosti države pri regulaciji mej. Na včerajšnji seji pa je pritrdil, da so ilegalne migracije problem in da jih Slovenija ne podpira. Problem je po Šarčevih besedah predvsem v tihotapskih združbah, proti katerim se slovenska policija bojuje vsak dan. A kot so opozorila poročila nevladnih organizacij in aktivističnih mrež ter kot je ugotavljal tudi urad varuha za človekove pravice, se slovenska policija zoper migracije bojuje predvsem z odrekanjem prošenj za azil in nezakonitimi vračanji oziroma “pushbacki” migrantov na Hrvaško.

Če je opozicija proti deklaraciji zaradi hipotetičnega kulturnega trka civilizacij ter domnevnega protislovnega odnosa med migracijami in odpravljanjem revščine, pa koalicija opozarja, da so migracije že tu, a so tu vendarle kot problem. Problem, ki ga lahko evfemistično opredelimo z izpostavljanjem kriminalnosti tihotapcev in tako ohranimo mejo med legalnimi in ilegalnimi migracijami. Da je med njima potrebno začrtati strogo ločnico, je potrdil tudi predsednik države Borut Pahor, ki je na Twitterju označil deklaracijo za sprejemljivo, a v svoji spravni drži izpostavil, da je vendarle premalo jasna pri ločnici med statusom migranta in begunca.

Kot sprejemljivo pa je ta teden deklaracijo potrdila tudi vlada. A če obstaja splošen konsenz o tem, da je ločnica med migrantom in beguncem  neizogibna, in če je opozicija skorajda ponovila izhodišče Cerarjeve obuditve razprave, kaj to pomeni za Cerarjevo SMC? Če je koalicijska SMC na strani stališč vlade, a je v razpravi uporabljala besednjak ksenofobne opozicije, kako se potemtakem pozicionirati v političnem prostoru? Kot je dejal Cerar ob najavi sprejema deklaracije, citiramo: “Radikalno se bom boril za to našo normalnost, da ostanemo normalni, da lahko živimo normalno, da lahko delamo normalno, ne pa da smo vsake par mesecev soočeni z nekimi strahovi.”

Če se je razprava začela zavoljo normalnosti in če so stranke v odsotnosti drugačnih izhodišč glede migracij lahko le ponovno afirmirale obstoječo normalnost, pa se je iz tega vendarle porodil njen presežek. Iz tega, da smo v razpravi ugotavljali, kje smo, in ugotovili, da smo tam, kjer smo že vselej bili, se je porodila nova situacija. Če smo bili poprej le v normalnosti, smo sedaj v njeni podvojeni različici. Smo v radikalni normalnosti.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.