Referendumske ukane
Prejšnji petek je državni zbor s 46 glasovi za in 42 glasovi proti sprejel predlog za razpis posvetovalnega referenduma o povišanju obrambnih izdatkov, ki ga je vložila poslanska skupina Levica. Referendum so podprli tudi opozicija in poslanska skupina Socialnih demokratov ter nepovezani poslanci Dejan Kaloh, Mojca Šetinc Pašek in Tine Novak. Poleg poslanske skupine Svoboda so referendumu nasprotovali tudi nepovezani poslanci Eva Irgl, Anže Logar in – uganili ste – Miha Kordiš.
Preden se posvetimo Kordiševemu nasprotovanju predlogu referenduma, ki morda vsaj na prvi pogled nekoliko zbode v oko, si poglejmo referendumsko vprašanje, ki ga je predlagala Levica. To se bo glasilo takole: »Ali ste za to, da Slovenija povečuje obrambne izdatke tako, da bodo ti leta 2030 dosegli tri odstotke BDP-ja letno, kar je trenutno približno 2,1 milijarde evrov?«
Catch pri referendumskem vprašanju je očiten: njegovo interpretativno polje je zelo široko. Po eni strani bomo lokalni levičarji s predlogom zadovoljni, ker lahko končno glasujemo proti oboroževanju in se počutimo, kot da marksistično dogmo dejansko udejanjamo v realnosti. Po drugi strani je tak zapis referendumskega vprašanja pogodu tudi desnici, ki ji trije odstotki za financiranje zahodnjaškega imperializma in klečeplazenja za daddyjem Ruttejem preprosto niso dovolj. Ravno zato sta predlog o referendumu seveda podprli tudi opozicijski SDS in NSi. Ogromno interpretativno polje referendumskega vprašanja, ki lahko apelira na vse, razen na vedno manjšo skupinico zvestih in zmedenih volivcev Svobode, je odličen avtoportret Levice. Najbolj izstopajoči so centristični odtenki v samem središču upodobitve – Levica pretanjeno še vedno skuša prepričati svoje volivce, da je antiimperialistična, prava levičarska stranka, a svoje kvazinasprotovanje Golobu kažejo za ceno računanja na podporo ne le Socialnih demokratov, temveč tudi desne opozicije.
Kot razlog za nasprotovanje referendumskemu predlogu Levice je Kordiš navedel podobno formulacijo. Če smo natančnejši, na svojem Facebook profilu je zapisal: »Referendum Levice in SD je zastavljen s tako butastim referendumskim vprašanjem, da kakorkoli ljudje obkrožimo, ZA ali PROTI, podpišemo nabave orožja«. Kljub temu omenimo tudi, da so v njegovi novonastali stranki Mi, socialisti! že sami pripravili zahtevo za sklic posvetovalnega referenduma o povečevanju vojaških izdatkov Slovenije. Čeprav Kordiš kot nepovezani poslanec za predlog posvetovalnega referenduma ne potrebuje zbiranja podpisov in to lahko naredi kadarkoli, se je za zbiranje podpisov odločil, kar so v novoustanovljeni stranki začeli že skoraj dva meseca nazaj, 14. maja. Potem ko so zbrali pet tisoč de facto nepotrebnih podpisov, je Kordiš 23. junija v državni zbor vložil predlog referenduma, katerega referendumsko vprašanje bi se glasilo »Ali ste za to, da Republika Slovenija poveča obrambne izdatke nad raven v letu 2024?« Čeprav je Kordiševa formacija referendumskega vprašanja boljša od Levičinega, se nam postavlja vprašanje, zakaj so Mi, socialisti! referendumsko pobudo vložili tako pozno. Lahko bi rekli, da so to storili za demonstracijo demokratične narave nove stranke, a dejstvo ostaja, da so zavoljo te »demokratičnosti« žrtvovali boljše referendumsko vprašanje. Kordiš se je v parlamentu Levici s svojim predlogom pustil prehiteti – Levica je namreč lasten predlog za referendum v državni zbor vložila že devetega junija – medtem ko je sam izvajal predvolilno kampanjo.
Če Kordiš s svojim nasprotovanjem Natu misli resno in če je proti predlogu referenduma Levice res glasoval zaradi vsebinske medlosti referendumskega vprašanja, bi lasten boljši predlog za referendum lahko v državni zbor vložil prej. Še bolje bi seveda bilo, če bi šel korak dlje in se zavzel za spremembo ustave, ki de facto prepoveduje zavezujoči zakonodajni referendum o oboroževanju, o čemer smo govorili že v komentarju konec meseca maja. Kordiš bi predlog za spremembo člena ustave v državni zbor lahko vložil, če bi mu uspelo zbrati 30 tisoč overjenih podpisov. To je veliko, a spomnimo: Združenje Povezani je novembra 2023 v državni zbor vložilo 56 tisoč podpisov za vpis pravice do uporabe gotovine v ustavo. Zavzema se, da bi gotovina kot zakonito plačilno sredstvo obstala ne glede na to, ali bo v prihodnosti morda uveden digitalni denar. Če je organizaciji uspelo zbrati toliko podpisov na podlagi rahlo shizofrene utvare, ne vidimo razloga, zakaj Kordiš tega ne bi mogel doseči z veliko bolj smiselnim in prizemljenim ciljem.
Pomaknimo se na drugo etapo referendumskega kaosa. Po sprejetju pobude Levice k referendumu se je na profilu X vlade Republike Slovenije oglasil premier Robert Golob. Zapisal je, da je »Koalicija SDS, NSi in SD danes potrdila odločitev o novem nesmiselnem referendumu. Da se odpravi vsak dvom o resnični volji ljudstva, bo Svoboda naslednji teden vložila svojo referendumsko pobudo, in sicer glede članstva Slovenije v zvezi NATO.« Po mnenju premierja sta možni samo dve poti: »… ali ostanemo v zvezi in plačujemo članarino ali pa iz zveze izstopimo. Vse ostalo je populistično zavajanje državljanov.«
Iz kabineta predsednika vlade so sicer že v nedeljo popoldne sporočili, da je »Slovenija trenutno po vseh mednarodnih lestvicah varna država« in da je njihova »skupna odgovornost to, da zagotovijo, da tako tudi ostane«. Robert Golob se bo do konca tega tedna o lastnem predlogu za referendum o izstopu iz zveze Nato tako posvetoval s pravnimi strokovnjaki, svojo stranko, koalicijskimi partnerji in ostalimi parlamentarnimi strankami. Zelo logično je torej ugibati, ali bo Svoboda referendumsko pobudo za izstop iz Nata sploh vložila ter ali je pri napovedi referenduma šlo zgolj za premierjev izbruh v afektu, potem ko sta ga na cedilu pustili koalicijski partnerici. Ti sta sicer že zatrdili, da bosta predlog referenduma za izstop iz Nata, če ga bo Svoboda dejansko vložila, podprli.
Če o čem, Golobov instinktivni poseg po referendumu takoj ob soočenju z nasprotovanjem koalicijskih partneric priča o tem, da je premier za svojega prevzel poprej SDS-ov modus operandi spotikanja svojih parlamentarnih nasprotnikov z referendumom. Isti princip je prevzela tudi Levica, ki je do neke mere s predlogom referenduma napadla Kordiševo predvolilno kampanjo. Ob tem ne pozabimo, da še vedno obstaja možnost odstopa od referenduma. Tudi to koaliciji ni neznana poteza, saj so jo izpeljali že v primeru Jeka 2. Lani je bil že sprejet odlok o razpisu referenduma o gradnji objekta, ki so ga poslanci sprejeli z dvotretjinsko večino. Le dva tedna kasneje, 10. oktobra lani, pa so poslanci z 69 glasovi za in enim proti nato potrdili nov odlok za preklic referenduma.
Ob tem se postavlja tudi vprašanje, ali je posvetovalni referendum o izstopu iz Nata, kot si ga je zamislil Robert Golob, sploh možen. Zakon o referendumu in ljudski iniciativi v 25. členu namreč določa, da mora biti odločitev o članstvu v zvezah, kot je Nato, sprejeta na pravno zavezujočem referendumu o mednarodnih povezavah in ne na pravno nezavezujočem posvetovalnem referendumu, ki ga napoveduje premier. Ob tem poudarjamo tudi, da je sicer tudi sama narava tega člena paradoksalna. Zakon o referendumu namreč po eni strani predpisuje pravno zavezujoči referendum, po drugi strani pa narekuje, da je za razpis referenduma o mednarodnih povezavah v državnem zboru potrebna absolutna večina poslancev.
V vsakem primeru se trenutno nahajamo v popolnem referendumskem limbu: odločitev o članstvu v imperialistični zvezi Nato premier izrablja za kompenziranje osebnih izbruhov, Levica z njim skuša nagajati nekdanjemu poslancu, Kordiš pa prioritizira zbiranje podpisov nad vložitvijo predloga v državni zbor. Zmes nebuloz skratka, ki pričajo o tem, da je parlamentarna demokracija zgolj sistem preigravanja poslancev, ki v končnem smislu na spremenijo, niti ne reformirajo in ne izboljšajo življenja državljanov. Če se splet okoliščin v loonytownu na Šubičevi 4 slučajno poklopi tako, da se bomo državljani dejansko znašli na referendumu o izstopu iz zveze Nato, za narodov blagor, glasujte za izstop. Če se sreča parlamentarnega idiotizma slučajno obrne na pravo stran, ni več nobenega prostora za kakršenkoli moralistični bojkot.
Dodaj komentar
Komentiraj