Ustavni nasipi
Miha Kordiš je pred slabim tednom na svojem Instagram profilu najavil, da njegova še neustanovljena stranka Mi, Socialisti! zbira podpise za sklic posvetovalnega referenduma proti dvigovanju vojnih izdatkov. Spomnimo: osmega maja se je slovenska vlada seznanila z resolucijo o dvigu obrambnih izdatkov. Natančneje, vlada Roberta Goloba s samooklicano antiimperialistično Levico ob strani namerava svojo dolgoletno, na srečo doslej neizpolnjeno obljubo Natu o namembi dveh odstotkov bruto domačega proizvoda za oboroževanje uresničiti do konca tega leta. Poleg tega je vlada napovedala postopno povečanje izdatkov za oboroževanje na tri odstotke do leta 2030. Slovenija je v lanskem letu za oboroževanje namenila 1,35 odstotka BDP, kar je znašalo 905 milijonov evrov. V letošnjem letu bo slovenski prispevek imperialističnim podvigom Nata torej vsaj dosegel milijardo evrov, v naslednjih letih pa jo krepko prekoračil.
Kordiš se je oboroževanje odločil napasti s posvetovalnim referendumom. Posvetovalni referendum je lahko razpisan pred dokončno odločitvijo državnega zbora glede katerega koli vprašanja v njegovi pristojnosti. Kordiš prvo etapo lastne poti začenja nepresenetljivo, a razumljivo. Obrača se na retoriko, ki zanj ni nič novega in ki po drugi strani opominja na njegov razhod s koalicijsko Levico, ki ji nasprotovanje oboroževanju, ko ni v opoziciji, očitno ne leži. Pojdimo nazaj v leto 2021, ko je stranka Levica še premogla nositi srčiko svojega imena. Takrat je Levica problematizirala zakon o ratifikaciji sporazuma z Organizacijo za sodelovanje pri skupnem oboroževanju, oziroma OCCAR. Ratifikacija sporazuma je bila podlaga za podpis pogodbe o nakupu 53 oklepnikov boxer v vrednosti 412 milijonov evrov. Oklepniki naj bi bili namenjeni oblikovanju srednje bataljonske bojne skupine, ki naj bi sodelovala v Natovih operacijah. Takratna Janševa vlada je zakon spravila skozi državni zbor in zavrnila predlog posvetovalnega referenduma, zato je Levica začela zbirati podpise za zakonodajni referendum. Levica je potrebno število podpisov zbrala, a je takratna Janševa vlada nato sprejela sklep, da je referendum o tej temi nedopusten. Vlada se je ob tem sklicevala na 90. člen ustave, v katerem je zapisano, da referenduma ni dopustno razpisati o zakonih o ratifikacijah mednarodnih pogodb. V Levici se s tem seveda niso strinjali in se obrnili na ustavno sodišče, a neuspešno. Ustavno sodišče je sporazum spoznalo za mednarodno pogodbo, zato izpodbijanega sklepa ni opredelilo za neskladnega z ustavo.
Ustavimo se še ob drugi alineji 90. člena ustave o referendumih, ki prepoveduje referendum o zakonu o izvrševanju proračuna. Vsako leto se zgražamo nad odstotki davkoplačevalskega denarja, ki ga državni zbor nameni za orožje. To pa je, če slučajno ne pride do kakšnega sumljivega nakupa kakšnih patrij, bolj ali manj edini vsakoletni moment, kjer javnost malce zaskrbi zaradi vlaganja v orožje. A to seveda ni pomembno, saj je, kot rečeno, prepovedan tudi referendum o zakonu o izvrševanju proračuna, samega proračuna pa sploh ni možno referendumsko obravnavati, saj lahko volivci zahtevajo zgolj referendum o uveljavitvi zakona. Težko si je torej predstavljati državnozborsko obravnavo investiranja v orožje, ki ne bi sodilo pod enega od treh omenjenih členov. Na ta način je neposredno izvrševanje oblasti ljudstva o vprašanjih glede orožja ustavno praktično nemogoče.
Mimogrede: vse omenjene alineje 90. člena ustave izhajajo iz maja 2013, ko je državni zbor v času vlade Alenke Bratušek sprejel Ustavni zakon o spremembah 90., 97. in 99. člena ustave. Kontekst tega je dejstvo, da je opozicija pod vodstvom Janeza Janše pred tem ključno prispevala k padcu vlade Boruta Pahorja s številnimi referendumi, ki so bili za Pahorja porazni. Vlada Alenke Bratušek je skupaj z opozicijo SDS, ki je vladi v zameno za podporo spremembe ustave obljubila vključitev fiskalnega pravila v ustavo, zaostrila pogoje za razpis zakonodajnega referenduma. Vlada je takrat ukinila dve poti za razpis zakonodajnega referenduma: zahtevo za razpis je onemogočila državnemu svetu in pa eni tretjini poslancev. Edina pot do zakonodajnega referenduma je tako preostalo zbiranje 40 tisoč podpisov volivcev. S temi ustavnimi spremembami so bile v ustavo dodane tudi alineje, ki določajo vsebine, o katerih zakonodajni referendum ni dopusten. Na tej točki se uveljavlja že prej omenjena alineja, ki ljudstvu onemogoča odločati o mednarodnih pogodbah. Ustava ljudstvu torej de facto onemogoča kakršne koli vladi nasprotujoče odločitve o mednarodnih pogodbah, kar nas sili v hlapčevstvo tujim orožarskim tvorbam. Problematična je tudi prva alineja 90. člena ustave, ki referendum opredeljuje za nedopusten v primeru »zakonov o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč«. Formulacija »zagotovitve nujne obrambe države« namreč potencialno omogoča široko interpretativno polje za vsakokratno sestavo ustavnega sodišča. Zdi se, da je lahko vsak referendum na zakon o orožju torej potencialno kvalificiran za nedopustnega, če to tako razume ustavno sodišče.
Preostane le še potencialna sprememba ustave. Predlog za začetek postopka za spremembo ustave lahko poda vlada, 20 poslancev ali pa 30 tisoč volivcev z overjenimi podpisi. Miha Kordiš kot poslanec torej ne more začeti postopka spremembe ustave sam, lahko pa to stori, če zbere 30 tisoč overjenih podpisov volivcev. Ob tem je treba opozoriti tudi, da teh 30 tisoč podpisov ne omogoča razpisa referenduma, temveč državnemu zboru zgolj naloži vsebinsko obravnavo predloga za začetek postopka za spremembo ustave. Za sprejem predloga o spremembi ustave v državnem zboru ne zadošča absolutna večina, temveč je potrebna dvotretjinska podpora vseh poslancev.
Tudi večinska koalicija Svobode, Socialnih demokratov in Levice bi imela danes velike težave pri potrjevanju kakršne koli ustavne spremembe, saj bi morali v spremembo ustave najprej prepričati še osem poslancev iz opozicije. To lepo ilustrirajo že koalicijske težave ob poskusu uveljavljanja manj ambicioznih ustavnih sprememb, kot je umik neposredne vloge državnega zbora pri imenovanju sodnikov. Ob vsem tem torej ni treba izpostavljati, da bi bila sprememba ustave pod taktirko Kordiša nemogoča. Kar je vredno diskusije, je potencialni politični vpliv, ki ga bi tako dejanje imelo.
Posvetovalni referendum že v svojem bistvu državnemu zboru le svetuje in s tem sam po sebi ni močno sredstvo za dejansko uveljavljanje ljudske volje. To kažejo tudi še vedno neuveljavljena volja ljudstva s posvetovalnih referendumov o konoplji, pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in preferenčnem glasu, ki jih je Svoboda skušala izrabiti za mobilizacijo svoje volilne baze za udeležbo na volitvah poslancev v Evropski parlament. Kot smo ugotovili, ljudske volje na področju oboroževanja ni možno uveljaviti niti z zakonodajnim referendumom, prav tako se zdi neizvedljiva sprememba ustave. Na tej točki nam preostane le vrednotenje vseh treh že vnaprej na propad obsojenih poskusov ustavitve oboroževanja glede na njihovo odmevnost. Tudi s tega vidika je posvetovalni referendum, za katerega se je odločil Kordiš, najšibkejša možnost, saj ga v praksi koalicije vedno zlorabljajo zgolj za mobilizacijo svojih volivcev. Nekam vmes spada zbiranje podpisov za zakonodajni referendum, za katerega predpostavljamo, da bi bil lahko potencialno razglašen za ustavno nedopustnega. Tega Kordiš trenutno ne more narediti, saj je referendum lahko razpisan zgolj na podlagi že sprejetega zakona, kar pa ne opisuje trenutne situacije. Najmočnejše sredstvo je tako zbiranje 30 tisočih overjenih podpisov za spremembo ustave, kar bi Kordiš lahko izvedel.
Prednosti je več: v primeru dejansko zbranih 30 tisoč podpisov za spremembo ustave bi lahko govorili o uspešni politični agitaciji, ki je neprimerno močnejša od zbiranja podpisov za zakonodajni, sploh pa posvetovalni referendum. Druga prednost tega pristopa je v tem, da mora državni zbor po tem dejansko stopiti nasproti politično agitiranemu ljudstvu. Dokler govorimo o zakonodajnem referendumu, ki bi bil ustavno neskladen, se lahko koalicija sklicuje na ustavne vrednote in vladavino prava. Drugače je v primeru zavrnitve ustavnorevizijskega postopka: v tem primeru mora državni zbor nasprotovati vsaj 30 tisoč volivcem in vsebinsko zavrniti predlagane ustavne spremembe.
Komentirala je Neva, ustavno je svetoval navajenec Ervin.
Dodaj komentar
Komentiraj