Se prostovoljno odrekamo svojim pravicam?

Se prostovoljno odrekamo svojim pravicam?

Mnenje, kolumna ali komentar
9. 12. 2014 - 15.00

Eno izmed področij delovanja, kjer Organizaciji združenih narodov težko očitamo neučinkovitost, je razglaševanje svetovnih dni tega in onega. Po eni strani ti obeležujejo pozitivne stvari, h katerim naj stremimo in na drugi strani boj proti tistim, ki nam škodujejo. Dnevi se raztezajo od bolj smiselnih, kot so Dan eliminacije rasne diskriminacije, Dan obveščenosti o avtizmu in Dan proti trgovanju z ljudmi, pa do, na drugem koncu spektra relevantnosti, Dneva turizma in Dneva veselja.

Ker december gosti kar enajst tovrstnih praznikov, je današnji komentar namenjen dvema izmed njih, in sicer dnevu prostovoljcev prejšnjega tedna in jutrišnjemu dnevu človekovih pravic. Oba pojma sta med tistimi, ki so predstavljeni kot pozitivni in prijetni, za hec pa si poglejmo njuno razmerje, ki ni brez protislovij.

Preverimo najprej, kakšna je ponudba v svetu prostovoljstva. V največji slovenski bazi prostih prostovoljnih mest zasledimo kup priložnosti, od inštruiranja in vodenja delavnic, pa do varstva otrok v varnih hišah, dela z brezdomci in celo dela v centru za socialno delo. Sploh zadnji primer kristalno jasno odseva situacijo, v kateri ima javni sektor, ki naj skrbi za splošno dobro, vedno manj sredstev in je primoran v uporabo vsega možnega, da ohrani vsaj približno enak nivo storitev, vključno z neplačanim delom. Zaradi vsesplošnega varčevanja s strani države, je javnih storitev vedno manj, tiste ki ostajajo, pa so vedno težje dostopne. To odsevata tudi volonterstvo v varnih hišah in zavetiščih za brezdomce.

Naslednja ironija se pojavi v ponudbi za pomoč pri prodaji v tako imenovani pravični trgovini. Ta deluje po desetih mednarodnih načelih, med katerimi je tudi zagotavljanje poštenega plačila za delo. Z namenom minimalno višjega zaslužka male skupine ljudi v neki oddaljeni državi se je tako mala skupina radodarnih zahodnjakov pripravljenih odpovedati kakšnemu evru več ali pa parim uram svojega časa. Pri tem gre seveda le za ljudi z višjimi dohodki, ki si tovrstno kupovanje proizvodov, ki vključujejo moralne odpustke, lahko privoščijo. Prostovoljstvo po mnenju OZN gradi mir in razvoj, razvoj v tako imenovanih manj razvitih državah našega planeta. Absurdnost spodbujanja neplačanega dela na enem koncu sveta zato, da je nekomu drugemu na drugem omogočeno mizerno preživetje, je očitna, a vseeno precej zmuzljiva in tako pogosto spregledana. Namesto razmisleka o svetovnemu ustroju, ki nas vodi in ki je pripeljal do današnje situacije, se tako delno odrekamo priborjenim pravicam, ker nam to daje malo duševnega miru in lažji spanec, a istočasno le ohranjamo sistem, ki je ta neravnovesja ustvaril.

Soočamo se tudi s problemom visoke brezposelnosti, predvsem med mladimi, delno kot posledica enakega razloga, varčevanja s strani države in omejevanje oziroma prepoved zaposlovanja z ukrepi, kot je Zakon za uravnoteženje javnih financ. Postavljeni smo torej v položaj, kjer zaposlitve ni, ali pa je ta izjemno nezanesljiva. Zato, da bi bili kot posamezniki bolj konkurenčni napram drugim nesrečnikom podobne starosti, so nam podani nasveti, ki se več kot pogosto usmerjajo na pridobivanje izkušenj. Le-te je možno nabirati skozi pestro izbiro načinov, med njimi kraljuje prostovoljstvo. Jasno nam namreč je, da je možnost pridobitve plačanega dela na področju svojega študija ali sploh področju ki te, bog ne daj, zanima, več ali manj nična. Tako se polni upanja in energije podamo v prostovoljstvo v takih in drugačnih organizacijah, ki poleg že omenjenih izkušenj iz zlata prinesejo še občutek zadovoljstva s samim sabo, ker smo svoj neprecenljiv čas nesebično nekomu podarili.

Problem ni v sami ideji prostovoljstva, ki naj bi v osnovi širilo sporočilo sodelovanja in solidarnosti. Problem je trenutno stanje, kjer se prostovoljstvo spodbuja in promovira kot nekaj absolutno pozitivnega, medtem ko gre predvsem za krpanje vedno večjih lukenj v javnih storitvah, povzročenih z vladnimi varčevanji, in zkoriščanje zastonjske delovne sile, brez refleksije na širši družbeni kontekst, kjer lahko opazujemo konstantno nižanje standardov dela.

Vrnimo se za hip na začetek današnjega razburjanja, k izvoru vsega dobrega, k bratstvu in sestrstvu človeštva, Organizaciji združenih narodov. Ta ima v svoji najbolj znani zbirki načel, znani tudi pod imenom splošna deklaracija človekovih pravic, zapisanih nekaj za današnjo temo interesantnih členov. Deklaracija naj bi predstavljala človekove pravice, in sicer tiste najbolj osnovne. Med njimi se znajde tudi pravica do dela, proste izbire zaposlitve, pravičnih pogojev za delo in zaščito pred brezposelnostjo. Tu torej, v temeljnem dokumentu OZN na področju človekovih pravic, najdemo zapis tistih, ki so nam danes v vedno večji meri odvzete. In ta ista organizacija v roku enega tedna praznuje tako dan teh človekovih pravic in s tem njihove zaščite kot tudi dan prostovoljstva, ki se vedno bolj uporablja za krpanje lukenj v tkanini ravno teh pravic.

Vse do sedaj omenjeno je predvsem podano v razmislek. Večina nas vsaj delno opravlja tudi delo, ki je neplačano. Večina nas namenja čas dejavnostim, ciljem, za katere verjamemo, da so našega časa, našega dela, vredni. Ali pa si morda zaradi pridobljene izkušnje drznemo upati na zaposlitev nekje v svetli prihodnosti. A vprašajmo se, kdaj je meja prekoračena in kdaj gre za izkoriščanje ter predvsem razmislimo, na kateri točki bomo pripravljeni reči: dovolj, postaviti stvari v širši kontekst in začeti razmišljati tudi o rešitvah na tej ravni.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness