Konec novembra sta se v Abdižanu v Slonokoščeni obali sestala vrhova Evropske in Afriške unije. Pod domnevno naslovno temo brezposelnosti med mladimi je bila glavni razlog srečanja državnikov z obeh celin situacija v Libiji. Predstavniki so sicer sprejeli medlo deklaracijo, ki izpostavlja naloge medijskega ozaveščanja nevarnosti migracij in zavezo k sodelovanju pri ukrepih proti preprodajalskim in tihotapskim mrežam ljudi, ujetih v Libiji. Edini konkreten ukrep, sprejet na srečanju, pa je bila izredna preselitev migrantov iz taborišča v Tripoliju nazaj v njihove izvorne države. Taborišče je pred tem obiskala komisarka Afriške unije za socialne zadeve Amira El Fadil. Izpraznitev taborišča in izredna repatriacija naj bi zajela približno 3800 ljudi, vendar pa v Libiji po besedah predsednika Komisije Afriške Unije Moussa Fakija Mahamata deluje še 42 taborišč, ki sodelujejo v suženjski trgovini, ocene števila migrantov, ujetih v državi, pa se gibljejo med 400.000 in 700.000. Razen te akcije države niso sprejele nobenih konkretnih načrtov za reševanje nastalih razmer v Libiji.

Je pa Evropska unija na srečanje afriško-evropskega vrha  prišla z obljubami o novih milijardnih investicijskih planih. Junckerjev načrt za Afriko naj bi tako do leta 2020 s prispevkom Evropske komisije v višini 4 milijarde evrov generiral 44 milijard investicij v afriška gospodarstva. Kdo temu verjame, ne vemo, verjetno pa je razlog za takšne razvojne pomoči skrit nekje drugje. Tovrstne pomoči so namreč pogosto podkupnina, s katero si bogate evropske države kupijo dogovore o vrnitvah zavrnjenih prosilcev za azil v izvorne države. Spomnimo zgolj na dogovor o razvojni pomoči za Afganistan iz lanskega leta, o katerem je na dan pricurljani dokument Evropskega sveta pričal, da Evropska unija v zameno za 5 milijard evrov pričakuje vrnitev 80.000 zavrnjenih prosilcev za azil. Pogosti pa so tudi bilateralni sporazumi o vračanju, Nemčija je tako s Tunizijo v začetku leta podpisala sporazum o povečani razvojni pomoči v zameno za pospešeno vračanje zavrnjenih azilantov.

Kako torej razumeti srečanje vrha Evropske in Afriške unije? Gre predvsem za nov poskus krepitve zunanjih mej Evropske unije. Če pogledamo podatke o vrnitvah državljanov tretjih držav, je bilo število deportacij leta 2009 enako kot 2016 (250.000), le da sta se na vrhu držav izvajalcev deportacij v teh letih zamenjali Grčija in Nemčija. Raziskava The Migrant Files je prečesala evropsko porabo sredstev za namene tako imenovanega “upravljanja z migracijami”. Odkrili so, da so evropske države od leta 2000 do 2015 za namene deportacij porabile 11 milijard evrov, dodatno milijardo pa za usklajevanje operacij Seahorse, Frontex in Eurodac. 226 milijonov evrov je šlo za nakupe opreme za mejni nadzor, z 230 milijoni je Unija financirala raziskovalne programe s področja varnosti in tako naprej. Leta 2003 ustanovljena delovna skupina za migracije pri Evropski komisiji tako niti ni vsebovala članov Visokega komisariata za človekove pravice ali Mednarodne organizacije za migracije, v njej pa so sedeli glavni evropski orožarji kot so BAE Systems, Airbus, Thales in Finmeccanica.

Migracije seveda niso novost, le evropski represivni in birokratski aparat je do dveh let nazaj učinkovito opravljal svojo nalogo branika evropske meje. Vredno pa je omeniti, da je evropski produkcijski način v veliki meri odvisen prav od migrantskega dela, množične zavrnitve azilantov pa generirajo bazen delovne sile brez vsakršnih delavskih pravic. Že omenjeni aparat je spet v polnem teku, deportacije se vršijo, ljudje na azilne odločitve brez odgovora čakajo  leto in več, evropski voditelji pa kupujejo države, da brez nerganja pristajajo na vrnitve zavrnjenih azilantov. Domače zatišje, ki ga je vsaj malo razburkalo dogajanje okoli odločitve o deportaciji Ahmada Šamija na Hrvaško, je morda prav uspeh evropske birokratske in varnostne represije, da se stvari vrne na ustaljene tire.

Glavna sestavina evropskega menedžmenta migracij je vselej bila trojica vojske, policije in birokracije. Integracija, katere ključna dela sta prav dostojna zaposlitev in dostopna stanovanja, pa bolj kot ne predstavlja okras ne prav dobro skritih militantnih evropskih politik. Kako torej odgovarjati na takšne fašistične državne mehanizme, katerih jedro je radikalna segregacija med tistimi s pravim državljanstvom in tistimi brez njega? Pragmatizem in prilagajanje oblastnemu diskurzu dobrih in slabih migrantov, ki so se ga spočetka oprijemali akterji v primeru Ahmada Šamija, je v glavnih slovenskih medijih preglasila opozorila o spornemu delovanju ministrstva za notranje zadeve in načinu izvajanja azilnih postopkov. Glas in očiščenje so dobili tisti odločevalci, ki so sami tudi avtorji Zakona o tujcih in Zakona o obrambi. Primer je morda javnosti razkril nekatere rasistične prakse ministrstva, vendar pa je vse skupaj poniknilo v medijski in politični čorbi.

Humanitarizem na drugi strani predstavlja bolj kot ne sestavni del problema. Vsaj v Sloveniji oblast nalogo uspešne integracije prelaga na nevladne organizacije. Te izvajajo usposabljanja, iščejo stanovanja, sobe in organizirajo kratkočasne dejavnosti za migrante, nastanjene v Sloveniji. Te nevladne organizacije pa so večinoma financirane prav z ministrstva, ki je oblikovalec in izvajalec azilnih politik. Nasprotovanje ministrstvu in njihovim politikam pomeni, da neka nevladna organizacija na naslednjem razpisu ne bo dobila sredstev za izvajanja programa. Posledično bodo zaradi manjka financ njeni trije zaposleni ostali brez plače, pet prostovoljcev pa brez prigrizkov.

Kakšen naj bo torej odgovor na politiko, ki ločuje ljudi in neljudi? Edini možen odgovor na segregacijo je radikalizacija diskurza in praks, artikulacija onkraj posamičnih primerov v obče zahteve po dostopnih stanovanjih in dostojnih zaposlitvah. Za specifičnimi težavami migrantov obstaja enoten boj za pogoje, ki bi omogočali dostojno preživetje. Politična oblast, proti kateri je treba nastopiti, vselej zastopa interese specifičnega razreda in tako vrši segregacijo ne na podlagi barve kože, temveč mesta v razredni strukturi družbe. Na nacionalni ravni ta oblast s svojimi zakoni legitmira gentrifikacijo z legalizacijo airbnbja in normalizira prekarizacijo dela z vplačevanjem pokojninskega zavarovanja s študentskim delom, za lokalni primer take oblasti pa priporočamo ogled promocijskega videa Mestne občine Ljubljana o njeni prenovi Tovarne Rog v nov bleščeč center kreativnih industrij.