Sindikalno zabušavanje
Delavska koalicija je v enem tednu zbrala 9534 podpisov za referendumsko pobudo proti uveljavitvi pokojninske reforme. To je skoraj štirikrat več od potrebnih 2500 neoverjenih podpisov v prvem krogu zbiranja in bi predstavljalo četrtino od 40 tisoč zahtevanih overjenih podpisov za dokončen razpis referenduma. Zveni kot razlog za optimizem.
Toda zasluge za uspeh gre pripisati predvsem nepopularnosti same reforme. Delavska koalicija se je pokojninske reforme lotila bolj upokojensko. Zbiranje podpisov je potekalo predvsem v Ljubljani, pa še tu na malem številu lokacij. Člani koalicije se niso posebno pretegnili. Častne omembe na Radiu Študent željno študentsko društvo Iskra je podpise zbiralo kar v istem baru za filofaksom, kjer posedajo tudi sicer. Številka 10 tisoč podpisov, ki so se ji približali, zveni veliko manj optimistično, ko se spomnimo, da imajo vsi sindikati in društva v koaliciji skupaj več kot 10 tisoč članov.
Oddaja podpisa na upravni enoti ali elektronski podpis ne vzameta veliko časa, ampak vsak dodaten korak pomeni, da se stvar opravi manj mimogrede kot podpis v baru, zato mora biti človek vsaj minimalno zagitiran. Agitacije pa od vlaganja amandmajev in grožnje z referendumom, če ne bodo sprejeti, sindikati praktično niso izvajali. Po bolj ali manj obveznostnem poročanju o sprejetem dogovoru med vlado in kolaboracionističnimi sindikati v Ekonomsko-socialnem svetu je sledil kolaborantski medijski molk. Kdor se z reformo strinja, ali je z njo nekako sprijaznen, ne bo agitiral namesto Delavske koalicije. Na njej je, da ustvari diskurz, zaradi katerega lahko kdo sploh izve, da se reforma sprejema in potem še, da se jo lahko prepreči. Ko bo, če bo, pred volivci neposredno referendumsko vprašanje o tem, ali želijo delati dlje za manj denarja, bo reforma zagotovo padla. Še prej pa lahko na podpisih pade referendumska pobuda. Nekdo mora sprožit dogajanje v družbi.
Če so disidentski sindikati resno mislili z amandmaji, bi bili lahko glasnejši tudi pred sprejemanjem reforme. A tudi če realistično niso nikoli računali na njihovo sprejetje, bi jih lahko izkoristili kot povod za agitacijo. Tako pa so poslanski gospodi zadevo samo vljudno ponudili v razmislek. Proti pokojninski reformi bi lahko protestirali celo poletje. Delavska koalicija se je zadovoljila z eno novinarsko konferenco. Celo prisotnost na družbenih omrežjih je bila skromna. Lahko bi naspamali vsaj kakšno infografiko več. Če ni drugih idej za akcije, bi pa lahko imeli vsaj kakšno petkovo protipokojninsko kolesarjenje.
Z odgovorom na napoved referenduma je na koncu več govorila njegova odličnost, minister za delo Luka Mesec. Samooklicani demokratični socialist se po dokončni odpovedi socializmu odpoveduje še demokraciji, da mu ne bo na referendumu porušila rezultatov politične zrelosti in realizma.
Meščevo pojmovanje družbe seveda vključuje tudi kapitaliste, ki imajo v družbi po korporativnem principu enako težek, če ne težji glas, kot številčnejši proletariat. In v isti razredno kolaboracijski maniri moramo »kot družba« sprejeti žrtev za narod. Te ne sprejemajo kapitalisti, pravi frontman Delavske koalicije David Švarc.
Retorika tovariša Švarca je prazno moraliziranje. Cela delavčeva plača je v končni fazi prispevek delodajalca. Od njega in pod njegovimi pogoji dobi delavec denar, okrog katerega zdaj moraliziramo, kdo koliko plačuje. Švarčev drugi argument je, da se trenutna višina pokojnine in upokojitvene starosti lahko vzdržujeta zaradi povečanja produktivnosti, kljub spremembi številčnega razmerja med upokojeno in aktivno populacijo. Se pravi, glede na večjo produktivnost – večje plače, vključno z za pokojnine prihranjenim delom. To pa še vedno ohranja isti sistem, v katerem je pokojnina prestavljena plača. Moraliziranje gre pa v tem sistemu tudi v drugo smer. Na primer, kdor je več prispeval, naj ima večjo pokojnino. Torej, revščina in neenakost v plačah legitimirata revščino in neenakost v pokojninah. Revščina in neenakost legitimirata sami sebe. In zraven legitimirata še neenakopravnost. Naj ima delodajalska stran v Ekonomsko-socialnem svetu največ glasov, ker kot najbogatejša v absolutnem smislu prispeva največ. Naj ima kar edina besedo, ker se da argumentirati, da v končni fazi edina prispeva.
Pokojninski sistem, ki se financira iz plač, je na dolgi rok nevzdržen. Podaljševanje delovne dobe mu zgolj podaljšuje funkcionalno dobo, odlašanje z upokojitvijo samo odlaga prelomno točko pokojninskega sistema. Morda je res, da bo sistem razpadel. Toda, če bi njegova ekscelenca minister Mesec bil socialist, kapitalističnega pokojninskega sistema ne bi reševal. Če je sistem vzdržen samo ob sistematičnem obubožanju večine, naj ga zamenja. In tudi sindikatom ni treba dokazovati, da je sistem lahko vzdržen, če bo reševanje vzdržnosti na plečih delodajalcev in ne delavcev, kar v bistvu samo prestavlja točko, na kateri se isti prispevki zaračunavajo. Sindikati morajo priznati nevzdržnost sistema, ampak s svojo blokado vseeno zavestno narediti reforme sistema nemogoče. Pri nevzdržnosti sistema to pomeni prisilo v iskanje njegove zamenjave. Naj potem predlagajo kakšen visok nepremičninski davek, ki naj financira pokojnine namesto prispevkov. In naj potem ena kontradikcija vodi k drugi, naj osja gnezda padajo kot domine.
Komentarji
To bi težko izpadlo bolj vzvišeno.
Spoštovani gospod Čelik, delat se spravi, ne pa da med posedanjem neko besedno diarejo zlivaš v eter! Penzija ne bo z neba padla, a ne.
Ti pa si pravi aktivist! Skrivaš se za zaslonom in pišeš članke, s katerimi ne prispevaš ničesar – razen k napihovanju lastnega ega. Bruhaaaaaa se mi ob tebi in ob smeri, v katero se premika APR.
Končno nekje, kjer APR dela solidno poanto, režimski aktivisti pa še kar naprej bruhajte, vam bomo prinesli vrečke, da ne boste onesnaževali okolja.
Končno nekje, kjer APR, ki dostikrat zagovarja imperialiste, dela solidno poanto*
aktivisti, moralisti, reformisti, isti, isti, isti !!!
Končno nekje, kjer APR, ki sicer reciklira imperialistične talking pointe, dela solidno poanto, režimski aktivisti pa še kar naprej bruhajte, vam bomo prinesli vrečke, da ne boste onesnaževali okolja. Ker vem, da radi LARPate tut najnovejše trende, kot je ekosocialistično nategunstvo. Liberalčki zauvek pač.
benger
banger x2
Vzamem nazaj
Izpade malo vzvišeno a kritike so večinoma na mestu
@opeka, ja, apr se je nekako navadil vse svoje poante zavit v hejt do kateregakoli aktivizma, ki ga imamo, pa še posebej iskre. Potem pa njihovi teksti pogosteje kot ne izpadejo kot prazno prepucavanje, tudi če so notri skrite zares dobre poante.
https://libcom.org/article/activism-amadeo-bordiga
2500 podpisov je bilo treba zbrat in so jih. Še celo malo več. Kva pa ti bluziš čelavi, mi pa ni jasn.
čemu se hvališ s svojo nepismenostjo
Komentiraj