Globalni trend dviganja upokojitvene starosti in nižanja pokojnin se ponovno manifestira tudi v Sloveniji z novimi izhodišči vlade za pokojninsko reformo. Reforma je, predvidljivo, predstavljena kot posledica ekonomske nuje zaradi staranja prebivalstva, daljšanja življenjske dobe in daljšanja izobraževanja. O resničnosti ekonomske nuje sicer lahko dvomimo. V primeru Macronove pokojninske reforme se je francoska podružnica sindikata CNT lani vrgla v dokazovanje zadostnosti sredstev za pokojnine, torej nepotrebnosti reforme. Ampak s takim pristopom samo branimo status quo pred poslabšanjem, namesto, da bi šli v protinapad. Tudi obstoječi pokojninski sistem ni tako socialen, kot se zdi v primerjavi s spremembami, ki jih na mizo postavljajo vlade.

Obstoječi pokojninski sistem v Sloveniji predpostavlja rast prebivalstva, ali pa vsaj njegovo stabilnost, in določen starostni okvir, v katerem gre posameznik za hlapca, pardon, vstopi na trg dela. Samo na ta način je vanj vključenih dovolj delavcev, ki iz svojih plač financirajo pokojnine. Trend rasti prebivalstva se je v Evropi in še kje drugje obrnil, kar sistem poruši. Establishment želi to reševati na plečih delavcev, jih prisiliti, da delajo dlje in za manjše pokojnine, tako pa bi se izognil, da bi morali karkoli prispevati kapitalisti in država. Reforma je nujna, če nočemo, da bi pokojnine bremenile proračun, ampak bi za pokojninski sklad dovolj zbrali s prispevki. Prispevki, ki se seveda trgajo od delavskih plač. Omejitev pokojninskega sistema na tako imenovano medgeneracijsko solidarnost je bila v resnici eden od njegovih namenov že v sami zasnovi.

Sistem je izum imperialnega nemškega kanclerja Otta von Bismarcka. Bil je del njegovih socialnih reform, znanih kot državni socializem. Z njimi je po eni strani hotel podkupiti delavski razred, rekoč: »Kdor ima pokojnino za starost, je lažje obvladljiv kot nekdo, ki nima takega pričakovanja.« Poleg tega je zavarovanja za nezaposlenost, bolezni in starost, ki so jih prej organizirali socialistični sindikati kot delavsko samopomoč, spravil pod nadzor države in izpod rok socialistov. Po drugi strani pa je tudi državno organizirano socialo omejil. Za državne sklade so delavci še vedno plačevali sami iz svojih plač, državni proračun je lahko nastopil le v izrednih primerih. Država ni prerazporejala sredstev k proletariatu, kar bi lahko bila prednost državnega programa pred samoorganizacijo, ampak je prevzela nadzor nad sredstvi proletariata.

Tako imenovani državni socializem se je financiral iz plač, še preden je Prusija sploh uvedla davek na dohodek. Ta je prišel nekaj let kasneje in je – vsaj po eni od analiz – v resnici svojevrsten politični trik. Obstaja več alternativ, iz katerih bi se država lahko financirala, kot so davki na premoženje, zemljo in potrošnjo. Razlog za prevlado davka na dohodek je, da postavi državljana kot davkoplačevalca v naravno zavezništvo z zagovorniki vitke države. Vitke predvsem po sociali, saj – paradoksalno – nadziranje dohodkov prebivalstva zahteva relativno veliko birokracije.

Podobno tudi Bismarckov iz dohodkov financiran pokojninski sistem postavi moralni okvir, znotraj katerega lahko liberalni politik predstavi svoje ukrepe ne le kot edine mogoče, ampak tudi kot edine moralne. Primer iz aktualne reforme: vlada de facto nižanje pokojnin z daljšanjem referenčnega obdobja upravičuje z usklajevanjem višine pokojnine s količino vplačanih prispevkov. Ni pravično, da bi v starosti s pokojnino preživel tisti, ki prej ni toliko prispeval, kakršen koli naj bo razlog. Tako je neenakost v pokojninah in revščina po njih pravična zaradi predhodne neenakosti v plačah in revščine po njih, šteje pa le tisti prispevek družbi, ki so ga pripravljeni plačati kapitalisti. Samoumevni moralni argument v resnici pomeni, da neenakost in revščina legitimirata sami sebe.

Na ta način zastavljen sistem ni redistributiven, niti ni progresiven. Kdor ima večjo plačo, v sistem sicer vplača več, vendar zato, da na koncu iz njega dobi ta več nazaj in tako s svojimi večjimi zmožnostmi ne podpira drugih. Kar je po logiki sistema videti povsem pravično. Druga področja socialne države, v mislih imamo tu predvsem zdravstvo, bi bila očitno disfunkcionalna, če bi delovala po istem principu. Poleg tega, če morajo biti pokojnine skladne z vplačanimi prispevki, skupni pokojninski sklad skoraj nima več prednosti pred individualnim varčevanjem, razen usklajevanja z inflacijo, ki pa bi ga vlada prav tako minimalizirala.

Da bomo lahko preživeli v starosti, ni dovolj, da zgolj obrambno reagiramo na napade na obstoječi sistem, kot so neuspešno reagirali Francozi. Že ta je nesocialen. Premiso, da je sistem nevzdržen, lahko sprejmemo, ampak moramo iz nje  povleči drugačen zaključek. Ni razloga, da bi pokojninski sistem za vse čase deloval na način, kot si ga je zamislil nekdo, ki je bil že za 19. stoletje nazadnjak. Namesto za ohranitev trenutnega sistema, ali za vrnitev v domnevno zlate čase socialdemokracije, ki s svojim tripartizmom tako ali tako izgleda sumljivo podobna fašističnemu korporativizmu, se moramo boriti za njegovo zamenjavo. Če nočemo sprejeti dela pri vedno višji starosti za vedno manjše pokojnine, je treba pokojnine financirati iz drugega vira. Če so prej omenjeni davki na premoženje, zemljo in drugo res dovolj za financiranje cele države, bo kateri izmed njih dovolj tudi samo za pokojnine. In če niso pokojnine zgolj preložen del plače, staranje delovne sile ni relevantno.