Sionistični antisemitizem
Proteste proti genocidu v Gazi nasprotniki – vlade, protiprotestniki in drugi – karakterizirajo kot antisemitske in jih na tej podlagi tudi preganjajo. Izraelski politiki Združene narode obtožujejo antisemitizma zaradi humanitarne pomoči Palestincem, premier Benjamin Netanjahu pa je zdaj Mednarodno kazensko sodišče v Haagu zaradi zahteve po nalogu za njegovo aretacijo obtožil podžiganja antisemitizma. S tem enačijo kakršno koli kritiko Izraela z antisemitizmom.
Glede na zgodovinsko in politično realnost je enačenje antisionizma in antisemitizma nesmiselno. Ameriški krščanski sionizem, denimo, kombinira podporo Izraelu na podlagi biblijskih prerokb z verskim antisemitizmom. Eden očitnejših primerov je ameriška republikanska poslanka Marjorie Taylor Greene. Sprejetju zakona za preganjanje antisemitizma, ki je v Združenih državah Amerike uradno definiral antisionizem kot antisemitizem, je poslanka nasprotovala z argumentom, da je zakon protikrščanski. Poleg antisionizma zakon kot antisemitsko navaja tudi prepričanje, da so Judje ubili Jezusa, kar je za poslanko normalno krščansko prepričanje.
Evropsko skrajno desnico z Izraelom druži predvsem islamofobija, hkrati pa je podpora izraelskemu kolonialnemu projektu način, kako se znebiti evropskih judovskih skupnosti. Tako je na primer norveški neonacist Anders Breivik v svojem manifestu podprl Izrael kot branik zahodne civilizacije pred islamizmom in kot mesto za deportacijo nelojalnih Judov, hkrati pa je zatrdil, da preveliko število Judov v zahodnoevropskih državah predstavlja problem.
Preseljevanje Judov na Bližnji vzhod kot način čiščenja Evrope ima dolgo zgodovino, katere akterji niso zgolj osamljeni teroristi. Arthur Balfour, avtor po njem imenovane deklaracije britanske podpore ustanovitvi judovske države v Palestini iz leta 1917, je kot britanski premier leta 1905 podprl zakonodajo, ki je omejila priseljevanje Judov v Združeno kraljestvo. Dve leti po deklaraciji je zapisal, da sionistično gibanje rešuje zahodno civilizacijo pred destabilizacijsko judovsko prisotnostjo. Najdemo pa lahko še bolj ekstremen primer. Nemški nacisti so, preden so se odločili za iztrebljanje, razmišljali o preselitvi Judov iz Evrope kot o možni rešitvi tako imenovanega judovskega vprašanja. S tem so si pridobili simpatije med nekaterimi naseljenci v mandatni Palestini – konkretno v gverilski skupini Lehi, ki se je med drugo svetovno vojno bojevala proti Britancem. Njihov voditelj Avraham Stern je decembra 1940 nacistom predlagal zavezništvo pri njihovem osvajanju Bližnjega vzhoda v zameno za ustanovitev judovske države pod nacističnim pokroviteljstvom in preselitev evropskih Judov vanjo. Skupina je po ustanovitvi države Izrael sodelovala v vojni proti arabskim državam in bila nazadnje integrirana v izraelsko vojsko.
Poleg neutemeljenosti je enačenje antisionizma z antisemitizmom nevarno za Jude same. Strankam, kot je francoski Nacionalni zbor Marine Le Pen, omogočajo, da se z udeleževanjem proizraelskih demonstracij po sedmem oktobru predstavljajo kot nasprotnice antisemitizma in s tem relativizirajo druga rasistična in ksenofobna prepričanja vodstva in članov. Mnoge organizacije, ki se deklarativno borijo proti antisemitizmu, kot so Anti-Defamation League, StopAntisemitism in AIPAC, v resnici delujejo predvsem kot propagandne organizacije za Izrael. Obtožbe antisemitizma uporabljajo kot orožje za diskreditacijo kritikov izraelske politike, dejanske oblike antisemitizma pa ignorirajo, še posebej kadar gre za politične zaveznike Izraela.
V sionistični ideologiji ni ničesar, kar bi antisemitskim prepričanjem nasprotovalo, ampak jih v nekaterih primerih celo podpira. Judom sionisti pripišejo Izrael kot matično domovino, skupnosti izven Izraela pa s tem označijo za diasporo, torej za izvorno tujo skupnost. To se sklada z desničarskim etničnim nacionalizmom, ki iz polnopravnega članstva skupnosti izključuje ljudi napačnega izvora. Sionizem, ki je Judom našel korenine v »sveti deželi«, jim s karakteriziranjem kolonizacije Palestine kot vračanja v domovino drugje pripiše z antisemitskimi stereotipi skladno večno tujost.
Enačenje judovstva s sionizmom je potencialno nevarno tudi kot nalaganje odgovornosti Judom za izraelske zločine. Tudi po definiciji, ki jo je sprejel ameriški kongres in katere namen je sicer enačenje antisionizma in antisemitizma, je med drugim antisemitsko pripisovanje kolektivne krivde za dejanja Izraela Judom. Ampak sionisti počnejo prav to. Od Judov zahtevajo na identiteti utemeljeno brezpogojno podporo državi in od Judov kot naseljencev sodelovanje v genocidni politiki Izraela proti Palestincem. Tistega, ki to zavrača, obtožujejo patološkega sovraštva do samega sebe. V primeru Nemčije so Judje, ki nasprotujejo izraelskemu genocidu v Gazi, tudi pravno preganjani kot antisemiti. Enako kot drugi propalestinski protestniki.
Boj proti enačenju antisionizma z antisemitizmom tako ni samo stvar boja proti diskreditaciji propalestinskih protestov. Razlikovanje med antisionizmom in antisemitizmom je nujno za boj proti dejanskemu antisemitizmu. Evropskim in ameriškim reakcionarjem bi razlikovanje preprečevalo, da svoja protijudovska prepričanja zakrijejo ali vsaj relativizirajo s podporo Izraelu. Omogočilo bi tudi identificiranje dejanskih antisemitskih gibanj, namesto da obtožbe antisemitizma služijo ščitenju ene države.
Vir fotografije: Wikimedia Commons
Dodaj komentar
Komentiraj