V Ljubljani je včeraj potekal tretji shod za Palestino od začetka izraelskega genocidnega pohoda po Gazi. Jutri bo potekal drugi protest v Mariboru. Ljubljanski shod je potekal podobno kot zadnji. Udeleženci so se najprej zbrali na Prešernovem trgu, se nato odpravili proti veleposlaništvu Združenih držav Amerike in shod zaključili pred parlamentom. Tam so se poklonili palestinskim žrtvam in poslušali govore, kolikor se jih je ob vedno slabem ozvočenju sploh slišalo. Tokratni protest je imel najmanjšo udeležbo doslej, kar je glede na to, da zadeva traja že dva meseca, razumljivo.

Ampak tu je še en razlog, zakaj bi protestnikom lahko zmanjkovalo zagona. En protest ne bo ničesar spremenil, sploh pa nikogar v Izraelu in Združenih državah ne zanima, kaj si mislijo ljudje v Sloveniji. Ne glede na to, kako na glas pred ameriškim veleposlaništvom vpijemo, da »Izrael bombardira, Nato financira«, Joe Biden ne sliši. Sploh pa to ve že brez nas.

V čem je torej smisel, so se spraševali tudi govorci na samem protestu. Odgovor je lahko, da poskušamo vplivati vsaj na slovensko zunanjo politiko. Ampak slovenska zunanja politika v nobenem primeru ne bo zmožna ponuditi več kot simbolične geste, četudi bi z njimi naenkrat nastopila proti genocidu, kar je realpolitično nepredstavljivo. Tako smo še vedno na ulici samo zato, da bomo na pravi strani zgodovine, sprijaznjeni z vlogo opazovalcev tega, kako gre zgodovina mimo nas v napačno stran. Zakaj bi potem vztrajali?

Verjetno prav zato, ker je Slovenija zunanjepolitično nepomembna, tukaj vlada manjša ideološka kontrola. V Združenih državah so v začetku decembra na pobudo Republikanske stranke sprejeli resolucijo, ki izenačuje antisionizem z antisemitizmom. V Evropi to enako obravnavajo v Franciji, kjer so sprva prepovedali vse proteste za Palestino in kot izgovor uporabili antisemitske incidente. Vrhovno sodišče je potem sredi novembra odločilo, da se protesti lahko prepovedujejo le posamično, ne pa kategorično. V Nemčiji so začetne absolutne omejitve nekoliko sprostili, tako da zdaj protest sam po sebi ni prepovedan, vendar protestnike policija lahko pridrži za širjenje – v navednicah – »antisemitskih« sloganov in transparentov. Kaj je antisemitsko, policisti presojajo sami po lastni intuiciji, tako da protestniki nikoli ne vedo, kaj smejo in česa ne. Enkrat je problematična neposredna omemba Izraela na transparentu, drugič je preveč že to, da piše »stop apartheid«.

Tudi če bi v trenutnih razmerah v samem Izraelu, kjer zdaj otroke učijo pesmi o uničenju Gaze, imeli pravico do protestov, bi ta ostala neizkoriščena. Še dolgo ne bo bistvene spremembe javnega mnenja. Benjamin Netanjahu res ni priljubljen in vojna ga dela še manj priljubljenega. Ampak Izraelce moti specifično Netanjahu in njegovi zdrsi, fundamentalno nasprotovanje napadu na Gazo pa pa je marginalizirano. Poveden je incident prejšnjega petka, ko so izraelski vojaki ubili tri Hamasove talce. Nanje so streljali kljub temu, da so bili napol goli in so mahali z belo zastavo. Da so pobili ljudi, ki naj bi jih reševali, so ugotovili šele, ko je zadnji od treh tik pred smrtjo zaklical »na pomoč« v hebrejščini. Šele takrat so po lastnih trditvah ugotovili, da so naredili »napako«. Da so pomotoma ubili tri Izraelce, ko so namerno streljali na tri domnevne Palestince. Šele to je sprožilo kritike ravnanja izraelske vojske tako na zahodu kot v samem Izraelu. Dokler so bili žrtve nekontroliranega pritiskanja na sprožilec samo Palestinci, je bilo vse v redu. 

V Sloveniji je parlamentarna komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb imela v slogu drugih evropskih držav pred prvim shodom za Palestino izredno sejo zaradi varnostne ogroženosti ob morebitnih »protijudovskih protestih«. Ampak iz tega ni bilo nič. Protestniki so potem mirno lahko skandirali »fuck, fuck Israel«, »sionisti – teroristi« in »from the river to the sea, Palestine will be free«, ne da bi jih uradno preganjali zaradi antisemitizma. V Nemčiji ob istih sloganih posreduje policija.

Tako so slovenski nasprotniki genocida nad Palestinci relativno privilegirani glede na druge države. To, da smo na periferiji, je po svoje prednost, saj si tu lahko privoščimo več. Kritika ni v tolikšni meri potisnjena v neškodljive humanitarne okvire ali celo prepovedana. Tu gremo lažje do konca in na primer pod vprašaj postavljamo pravico do »obrambe«, ki jo ima Izrael v očeh zahodnih vlad. Konkretna dejanja izraelske vojske v resnici seveda niso obrambna in zato ne moremo govoriti o tem, ampak lahko gremo še dlje, saj po mednarodnem pravu Izrael te pravice kot okupator v nobenem primeru nima. Je to v Nemčiji sploh izrekljivo?

Morda se resnejša kritika prevladujočega diskurza lahko oblikuje samo na periferiji, kamor, hočeš nočeš, sodi Slovenija. Protesti sami po sebi ne spremenijo medijskega diskurza, so pa del, ki ne sme manjkati. In če ne bo edina črna ovca na zahodu Irska, bodo morda tuji zgledi bolj zamajali dogme v centru. Domači kritiki Združenih držav uživajo v sklicevanju na njihovo osamljenost pri brezpogojni podpori Izraelu. Naša naloga je, da jih naredimo tudi v resnici osamljene. Táko razmišljanje zagotovo zveni utopično, toda v skrajnih situacijah se je treba oprijeti vsakega najmanjšega upanja. Izraelska vojska je od sedmega oktobra v Gazi sama ubila skoraj 20 tisoč ljudi. Pri tem premišljeno ustvarja razmere, v katerih bo še mnogo več ljudi umrlo zaradi načrtnega stradanja in bolezni. Ob tem ne smemo utihniti, ko imamo kot eni redkih pravico vpiti.

Foto: Peter Žiberna